Še vedno vas poznamo predvsem kot novinarja, specializiranega za področje novih tehnologij – vas to področje še vedno zanima ali vas je »tehnologija prehitela«?
Od Resnične resničnosti, moje zadnje tovrstne oddaje, je minilo že več kot dvajset let, tako da sem mislil, da me poznate že po čem drugem. (smeh) Ne bi niti poskusil več tekmovati s tehnologijo, ker je bila ta dirka vedno zelo naporna, tako da danes mirno uživam v tem, da uporabljam tisto, kar je dobro, preizkušeno in uporabniku prijazno, ne gledam več okrog, iz katere garaže ali kleti bo prišla kakšna revolucionarna novost. (smeh)
Danes je napredek tako hiter, da mu mnogi komaj sledimo. Kaj so prednosti in slabosti tega? In kam vodi napredek računalništva – se res lahko uresniči scenarij Terminatorja?
Zvezdan je navdušen športnik. Kot mulec je treniral košarko, vmes poskusil različne športe, nekaj časa je bil strasten plavalec, zdaj pa trenira in tekmuje v triatlonu. S prijatelji so tudi več let tradicionalno hodili iz Ljubljane v Koper. »Pohoda zdaj žal ni več, saj je enkrat odpadel zaradi bolezni enega od nas. Ko enkrat nehaš, je pa težje spet začeti.«
Kot predavatelj sem več ur študentom razlagal primere, kako je neki umetniški futuristični ali znanstvenofantastični izdelek govoril o stvareh, ki so bile ljudem v tistem času nepredstavljive (poglejte Julesa Verna, kaj vse se je uresničilo). Kar seveda ne pomeni, da se veliko umetniških izdelkov uresniči, ampak tako kot ima nekdo domišljijo, da si literarno predstavlja potovanje pod morjem, ima nekdo drug znanje, da naredi podmornico. Ni treba vsega primerjati dobesedno. Tako da kakšne različice Terminatorjev imamo že danes …
Bili ste tudi med tistimi, ki so postavili MMC RTV, in njegov urednik. Danes si življenja brez spleta ne moremo predstavljati, a ta ponuja tudi veliko pasti in nevarnosti, kar dobro veste kot sodelavec Centra za varen internet Safe.si in Spletnega očesa. Koliko se tega zavedamo in kako to uravnavati oziroma preprečiti zlorabe?
Verjamem, da se večina tega zaveda, a hkrati nimamo izbire, da bi živeli brez spleta, aplikacij in tako dalje. Kot posameznik je največ, kar lahko narediš, da si previden vsaj tam, kjer je to očitno potrebno. Da ne klikaš na sumljive povezave, ne odpiraš neznanih datotek in podobno. Če pa naletiš na kakšnega profesionalnega napadalca, je tako kot v fizičnem življenju: lahko si še tako previden, pa te na prehodu za pešce povozi pijan voznik.
Z dokumentarcem Kanižarica ste se obrnili k zgodovini tehnologije in primarnemu pogonskemu sredstvu – premogu. Zakaj vas ta tema zanima, kako ste vpleteni osebno?
Večino stvari nam svet prikazuje črno-belo. Tako je zdaj premog onesnaževalec, težko fizično delo nepotrebno ali nezaželeno, skupnost preživela, individualizem pa ideal. Velik del naše države, družbe pa je nastal s pomočjo premoga in težkega fizičnega dela, s pomočjo skupnosti. In tudi danes uporabljamo premog, ampak kopljejo ga na drugih kontinentih in nam tega ni treba gledati. Osebna vpletenost pa je v tem, da sem v najstarejšem arhivskem posnetku kot voditelj Obzornika govoril ravno o doseganju norm v slovenskih rudnikih in ta posnetek sem našel šele ob ustvarjanju tega dokumentarca.
Zvezdanov najnovejši dokumentarec Kanižarica – delu čast in oblast govori o rudarskem življenju od začetkov do časa po zaprtju rudnikov. »Rudarji so v dobrem in slabem simbol časov, ki jih nepreklicno ni več. Tovarištvo, povezana skupnost in vera v boljšo prihodnost, na drugi strani pa nevarno, garaško fizično delo in izkoriščevalski odnosi.«
V filmu v igranih prizorih nastopa vaša družina. Zakaj ste se odločili za to?
Ker mi drugega ni preostalo. V obnovljenih rudarskih stanovanjih, ki so del muzeja, so mi obljubili »rudarsko družino« za snemanje, nato pa so se dan pred snemanjem opravičili, da jim je ni uspelo dobiti. Pa so moji morali postati rudarski otroci. (smeh)
Ste oče treh otrok. Kaj so glede potomstva vaše največje skrbi in strahovi ter kako se spopadate z njimi?
Ob prvem otroku je bil strah največji; preverjaš, ali ponoči diha, ves čas si v nizki preži, da skočiš, če bo padel … Potem se to umiri, strah se zmanjša, pa tudi izkušnje dobiš, da veš, kdaj bo kdo padel ali se udaril, in nisi ves čas v pripravljenosti.
Prihodnje leto boste dopolnili 60 let. Kako zadovoljni ste z življenjem do zdaj in česa si želite?
Za nazaj se nič ne pritožujem, za naprej pa: naj ostane tako dobro, kot je zdaj!
