Luka plesa ni nikoli treniral, z njim se je prvič zares spoznal šele na akademiji, pravi. Sicer je plesal na maturantskem plesu, a tam je bilo v resnici vse drugo bolj pomembno kot sam ples. »Seveda sem plesal, in kolikor se spomnim, smo bili vsi precej živčni in leseni, bolj kakor koraki pa so nam šle po glavi druge stvari. Nanj imam lepe spomine, na plesnih vajah smo se precej zabavali, dogodek sam pa je bil zelo čustven, to je bilo slovo od gimnazije, sošolcev in profesorjev ter nekakšen simbolni prehod v odraslost,« se spominja.
Z mamo in hčerko
Za igralca, ki mora zelo dobro poznati svoje telo, saj je to njegovo glavno orodje, je ples sicer zelo dobrodošel. »Vsaka vrsta plesa, če se z njim redno ukvarjaš, pomaga pri razvijanju gibalne spretnosti in ozaveščanju telesa. To je za igralca še posebno pomembno, saj mora na odru igrati celo telo, včasih tudi samo telo. Na akademiji se tega zavedajo, zato smo imeli študenti igre veliko plesnih predmetov, od baleta, sodobnega plesa, družabnih in starinskih plesov pa vse do japonske tehnike butoh.« Kot študent je Luka tudi srečal Sanjo Nešković Peršin.
»Spoznala sva se v času, ko je bila umetniška vodja baleta v SNG Opera in balet Ljubljana, mi pa smo kot študenti AGRFT prišli na ogled baletnega klasa in celotne operne hiše. Od takrat sva se večkrat srečevala v Operi, kamor sem zahajal gledat predstave, enkrat pa me je povabila k sodelovanju in skupaj sva leta 2019 ustvarila predstavo Dramatikaromantika.«
Zanimivo, da v seriji Sekirca v med igra skupaj z njeno hčerko Milo Peršin, ki jo je torej zaradi sodelovanja s Sanjo poznal že pred snemanjem – zdaj pa sta televizijska brat in sestra.
Dve leti baleta
Luka zdaj nastopa v Sanjini novi predstavi Skrito v Anton Podbevšek teatru in takoj pove, da ne gre za baletno predstavo, ampak predstavo o baletu. »Pravzaprav je bil balet samo naše izhodišče: stereotipe, vzorce in pravila iz baletnega sveta smo z improvizacijami spremenili v nekaj bolj abstraktnega, se od njih oddaljili in tako spregovorili o občečloveških situacijah in občutjih, ki so lastni vsem, ne samo baletnim plesalcem – vsi imamo svoje želje, strahove, obsesije, ambicije, omejitve in frustracije. Zato pravega baleta v predstavi ne boste videli, tudi moja vloga v njej je povsem igralska, pri čemer pa je poudarek na gibu oziroma telesnem izrazu.«
Baleta ga torej žal ne bomo videli plesati – čeprav bi se v baletnih pajkicah morda dobro znašel. »Na AGRFT smo imeli dve leti obvezni predmet balet, pri katerem sem se spoznal z osnovami baleta – od drže telesa ter pozicij rok in nog do osnovnih korakov in manj zahtevnih plesnih elementov.« Stereotip, da balet ni za fante, takoj označi za neumnost. »Vsak, ki je kdaj videl kakšno baletno predstavo, ve, da na odru plešejo tako moški kot ženske. Klasični balet ima za libreto literarno predlogo, zgodbo, v kateri seveda nastopajo tudi moški liki.«
Pleše v klubih
»Ples imam rad, všeč so mi tako klasične baletne kot sodobnejše plesne in druge gibalne predstave. Rad gledam virtuoznost in inovativnost gibalcev na odru, najraje pa imam, kadar telo na odru spregovori in posreduje zgodbo, ki se te dotakne,« pravi Luka. Tudi sam rad zapleše na kakšnih domačih zabavah s prijatelji in v klubih, kjer se vrti dobra glasba, ne bi pa tekmoval v šovu Zvezde plešejo. »Ne, mislim da to ni zame,« se zasmeji.
