Konec tedna na oder Cankarjevega doma prihaja sijajna plesna predstava Human skupine Kjara’s Dance Project, ki se dogaja na letališkem terminalu. Koreografija skeniranja, varnostnih pregledov in čakalnih vrst predstavlja rituale nadzora, ki nas postavljajo v nov odnos do sebe in drugih.
Zakaj si želite, da bi občinstvo videlo predstavo Human?
Predstavo Human sem želela narediti, ker v teh časih veliko razmišljam o človeškosti. Kam gremo s tem, ko na račun časa, človeških odnosov, zdravja, dajemo prednost produktivnosti, materializmu in borbi za še večjim udobjem. Predstava Human je postavljena v dokaj nečloveški prostor, letališče, ki predstavlja kot neki svet v malem. Svet, v katerem smo umaknjeni od narave, drug od drugega in kjer vsakega skrbi le to, kako bo prišel od točke A do točke B. Skozi dolgo čakanje po odpovedanem letu spremljamo like na njihovi »poti«. Vaše bralce pa vabim, da si pridejo pogledat, kaj se zgodi po odpovedanem letu. Mislim, da bodo ljudje iz dvorane odšli z upom po večji povezanosti.
Kako je bilo spet ustvarjati velik plesni projekt v Sloveniji?
Po zadnji predstavi Triptih, pred štirimi leti, se je večina ekipe razkropila po svetu in plesne kariere smo nadaljevali vsak na svojem koncu. Ostali smo povezani in čakali na priložnost, da bi lahko spet prišli skupaj in ustvarili novo predstavo. Tako je ta predstava res posebna, saj smo se večinoma vrnili iz tujine in za vas in nas ustvarili Human. Ekipa je res izredno močna, skupaj smo res uživali, smo pa tokrat tudi prvič ustvarjali v produkciji Plesnega teatra Ljubljana, ki nam je res pomagal, da je vizija mene in dramaturginje Gaje Lužnik dobila življenje.
Kako zdaj življenje v Sloveniji vidite od zunaj?
Vsaka država ima svoje težave in nikjer ne bomo popolnoma zadovoljni. Lahko pa povem, da imamo v Sloveniji takšno obilje, in sicer obilje stvari, ki se jih marsikje ne more dobiti niti z denarjem. Stvari, ki jih mi, ki smo zrasli s tem, jemljemo za same po sebi umevne. Imamo dostop do čudovite narave, še vedno imamo veliko več časa za ljudi kot drugod, vsi imamo čisto vodo in zrak, bogato kulturo in ogromno umetnosti za tak majhen prostor, svobodo izbire in pa varnost, ki ne obstaja v veliko državah po svetu. Jaz sem vesela, da sem doživela življenje v tujini, ker se zdaj vračam v Slovenijo z očmi, ki vse to opazijo in cenijo. In z možem komaj čakava, da se čez dve leti preseliva nazaj v Slovenijo.
Kjara's Dance Project je projektna plesna skupina, ki združuje odlične slovenske, ameriške in italijanske sodobne in baletne plesalce. Letos praznujejo že 10. obletnico, zato je še toliko bolj vesela premiere.
So vas selitve in življenje v tujini spremenile?
Mislim, da sem šele v tujini spoznala, kdo res sem. Ko sem bila v Sloveniji, sem bila na varnem in se identificirala z vsem, kar sem poznala od otroštva. Prav tako so me ljudje v plesnem svetu dobro poznali in je delo vedno prihajalo in kariera sem je spontano razvijala. Ko sva se preselila, sem bila kar naenkrat na nuli. V neznanem, poznala nisem nikogar. Nešteta pisanja predstavitvenih mailov teatrom in šolam, iskanje dela, kot da sem popolni začetnik, so me istočasno oklestila kakršnegakoli ega in pa me ojačala, da zdaj vem, da lahko preživim v katerikoli situaciji. Predvsem v Ameriki, ki se je zame res pokazala kot država priložnosti. Tam ni prostora za balast. Hlače gor, pojdi v svet, pokaži, kaj zmoreš, in nato to naredi. In ko sem to naredila, sem dobila veliko dela in sem tam tudi cenjena. V Ameriki sem dokončno odrasla.
