Tina in Primož sta naju pričakala pred hiško, ob kateri nama je z Matejo zastal dih. Hiška kot iz pravljice, z lesenimi polkni, kamnita, s prelepim, urejenim dvoriščem, z ogromno češnjo na dvorišču, z nasekanimi in lepo urejenimi drvmi, ki čakajo na zimo. In pred hišo nasmejana Tina in Primož. Pospremila sta naju v hišo ter z veseljem in ponosom razkazala okusno, s starinami in lesom opremljeno kuhinjo, ogromno kopalnico, čudovito dnevno sobo s kamnitimi zidovi, lepo spalnico, v kateri je tudi Olivijina posteljica. Primož je kar dobri dve leti brskal po medmrežju, da jo je našel. In takoj sta vedela, da bo njun dom.
To je to
Tako, kot sta vedela, da sta ustvarjena drug za drugega in da sta našla, kar sta iskala, ko sta se spoznala pred nekaj leti na predstavi v tržaškem gledališču, kjer je najprej ustvarjal Primož, zdaj pa je tam na pogodbi tudi Tina. Poznala sta se že od prej, saj sta slovenski gledališki svet in prostor zelo majhna, videvala sta se že na igralski akademiji, Tina je hodila gledat predstave, v katerih je igral Primož, nato pa sta se pri neki predstavi njuni poti združili. Primož pravi: »Med študijem se še ni zgodilo nič.« A ga Tina dopolni: »Med študijem so se srca odprla,« in se smeji. »Po študiju pa sva se sprostila,« se še glasneje smeji Primož. »To je bilo pred šestimi leti, jaz sem ravno končala akademijo in prišla kot gostja igrat predstavo v Trst,« ga dopolni Tina. In? »Predstava je bila uspešna, pa tudi midva sva bila uspešna,« se še naprej šali Primož. »Primož je imel takrat najeto stanovanje v Trstu, ustvarjalci predstave pa smo bili nekje v predmestju. Ker zvečer ni bilo kaj dosti početi, smo se družili. Vse popoldneve, vse večere ... in sva se zbližala. Takrat je preskočila iskrica.« »Meni je bila Tina všeč že prej, ko sem jo prvič videl. Vedel sem, da je ona 'ta gajstna', takšna mi je ostala v spominu, zapomnil sem si njene oči.« »Študij predstave traja dva meseca in dva meseca nenehnega druženja, če si si z nekom blizu ...« pojasnjuje Tina. »Vsakič, ko se dela predstava, se naredi en tak balon,« je metaforičen Primož, »enkraten balon. In iz tega balona je prišlo še nekaj več. Čakre so odprte.« »Bolj si občutljiv za sočloveka,« razmišlja Tina. Kako sta vedela, da sta prava drug za drugega, ju vprašam. »Jaz sem ji rekel, da naj mi zaupa, da mislim resno.« »To je stvar odločitve, enkrat v življenju sprejmeš odločitev, se ustališ in to spelješ,« zakoliči Tina. »To je življenjska odločitev.« Ustvarjali so predstavo Vaje za tesnobo Vinka Möderndorferja, bilo je leta 2013, Tina je za vlogo dobila Borštnikovo nagrado za mlado igralko. Torej je dobila Primoža in nagrado, se pošalimo. Takrat je živela v Ljubljani, Primož v Trstu, popoldne je Tina sedla v avto in šla v Trst, ker je Primož imel projekte. Tudi zdaj, ko sta oba pogodbeno v tržaškem gledališču, sta devet mesecev polno zasedena. Kdaj pa sta začela skupaj živeti? »Kar hitro,« pojasni Tina, »najprej so bili hudi boji, kje bova živela, potem pa sem dobila pogodbo v Trstu in sva se odločila, da greva živet bližje Trstu. Najprej sva živela v Ankaranu, potem pa sva našla tole hiško.« »Jaz sem sicer blokovski otrok, Ljubljančan, potem pa sem nekaj časa živel v hiši v Bertokih in tam spoznal, kako čudovito je imeti vrt. Tam sem prvič doživljal spremembo letnih časov zelo intenzivno. Zaljubil sem se v vaško sceno.« »Jaz pa sem zelo prilagodljiv človek,« doda Tina, »a čutila sem, da bom najsrečnejša v hiši izven mesta. In zdaj imava svoj zen.« »Pa tudi srečo sva imela s to hišo, čeprav sva jo iskala dve leti,« razloži Primož, »imela sva srečo tudi s krediti, tako da je to dvojni zen. In potem je prišla še Olivija, tako da imava trojni zen.«
Olivija
Kako se je zgodila Olivija, vprašam. »Ni se zgodila,« me odločno popravi Tina, »Olivija je čisto načrtovan otrok. (smeh) Zelo dolgo sem imela v sebi materinsko željo, in ko se enkrat vidiš z nekom, ko začutiš, da je to to ... In glede tega sva si s Primožem podobna, tudi on je bil takoj za.« »Ni bil dolg pogovor, bom rekel,« modro doda Primož. »Oba sva se znorela, zdivjala, in ko sva začela živeti skupaj, je bila nekako logična posledica, da srečo v dvoje nadgradiva,« željo po otroku in uresničitev dodatno pojasni Tina. Zanima me, kako je Tina začutila, da je to to. »Oh, to pa vsak ve, tu ni kaj filozofirati. Ko prideta skupaj dve duši, ki se dopolnjujeta, složno bivata ...« nasmejano govori, Primož pa ji vskoči v besedo: »Če bi bil hudomušen, bi rekel, da sem ji takoj, ko je iskrica preskočila, rekel: Zaupaj mi! In je rekla, prav, samo da bova imela neko poskusno obdobje. In po tem obdobju mi je pač zaupala.« Sliši se preprosto, kajne? »Zdi se mi pomembno, da začneš živeti skupaj, tako se bolje spoznaš, preden greš korak dlje, takrat se vse razkrije, pokaže,« resno pripomni Tina.
Skupne vrednote
Kaj imata skupnega, sem radovedna, poleg zaljubljenosti v igralski poklic? »Mislim, da imava skupne glavne vrednote, poglede na življenje, kaj nama pomeni družina, denar. Hobije pa imava različne,« je iskrena Tina. »Jaz sem se zaljubil v zemljo, vrt,« jo dopolni Primož. »Olivija je samo zdravo zelenjavo z domačega vrta. Zdaj se z Olivijo voziva s kolesom, Tina sicer ne mara preveč kolesarjenja, a se nama pridruži. Olivija pa si kar sama posadi čelado na glavo in hoče iti na kolo.« »Jaz rada tečem,« je zgovorna Tina, »a zdaj čas raje preživljam z Olivijo, se mi zdi škoda časa za tek.« »Ker biti z Olivijo je prava rekreacija,« se zasmeje Primož. »Kadar gremo na sprehod po vasi, nahranimo vsakega psa posebej. Na vrtu poberemo jagode, slive ... Z Olivijo obožujeva rabarbaro.« Kako je Olivija oplemenitila njuno zvezo? Tina odgovarja: »Sploh se več ne spomnim, kako je bilo, ko je ni bilo.« Primož pa: »Oplemenitila je najino zvezo na zelo veliko načinov.« »Spoznala sva svoje nove plati, tako dobre kot slabe, trenirava potrpežljivost z njo in še marsikaj,« razmišlja Tina. »Jaz pa sem ugotovil, da sem postal občutljivejši. Zdaj, ko se je dogajala afera Kengurujčki, nisem mogel pogledati videoposnetkov. Nisem jih hotel. Že informacija se me je globoko dotaknila in starševska občutljivost mi tega ni dovolila.« »Jaz niti filmov s takšno vsebino ne morem gledati,« doda Tina. »Še dobro, da je Olivija rojena v znamenju bika, da je prišel v hišo en prizemljen otrok, ki naju bo uravnotežil,« se smeje. »Začela naju je prizemljevati že z zgodnjim zbujanjem,« se pošali Primož.
Babice so daleč, ena v Ljubljani, druga v Celju, kako usklajujeta poklic in varstvo Olivije? »To sva vedela že prej,« pojasnjuje Tina, »imava zlato varuško, vsak dan sproti se dogovarjamo, naslednje leto bo šla Olivija v vrtec in imela bova dodatno večerno varstvo.« »Komaj čakava, da se bo naučila brati, da nama bo pomagala pri učenju besedil,« vskoči smejoči se Primož.
V hiši je prostor za otroško sobico
Se bo Oliviji pridružil še kdo? »Meni se zdi to krasna ideja,« se razveseli Tina, Primož pa: »Olivija potrebuje družbo.« Torej dogovorjeno. Vprašam še, čeprav je očitno, ali je Primož dober očka. »Najboljši!« kot iz topa izstreli Tina. »Štirinajst dni Olivija že govori: Tatko, tatko!« »Jaz prav potrebujem čas z Olivijo, nekaj ur na dan. Potem se lahko mirno vrnem k svojemu delu,« dopolni oceno svojega očetovstva Primož. Ko je Tina po kratki trimesečni porodniški šla nazaj delat, je bil Primož doma in se je ukvarjal s hčerko. Tina še pohvali Primoža, da ni tipičen moški, ki bi puščal nogavice po hiši, ampak ima rad vse urejeno in pospravljeno.
Primožev Gušto
Primož poleg dela v gledališču ustvarja skupaj z Rokom Vilčnikom – ki je napisal besedilo, predstavo Gušto gre na romanje. Ustvarila sta podjetje Olivia production in skoraj vse delata sama, samo za prodajo predstave skrbi nekdo drug. »Rok pride k meni in tukaj vadiva predstavo, želel sem si ustvariti nekaj, pri čemer si bom sam odmerjal čas in ritem. Tako sva se z Rokom odločila, da greva v svojo produkcijo. Avguštin Rebula – Gušto se po dveh letih vrne z Madagaskarja in pride v svojo vas sredi predvolilnega boja. Pripovedoval bom zgodbe. Rok je napisal žlahtno komedijo, zraven je bil tudi pri pisanju Štorije. Monokomedija mi je zelo všeč. 12. novembra bo premiera v Ljubljani, v Španskih borcih.«
Življenje v vasi
V vasi Gorenje pri Divači sta se v letu in pol že kar ukoreninila. »Na burjo se še nisem navadila, ne morem reči, da sem že prava Kraševka, a tu se počutim doma že od prvega dne,« se razgovori Tina. »Jaz pa sem 15 let živel kot najemnik in sem to hišo vzljubil res takoj. Če bi prišli čez 14 dni, bi bilo v peči zakurjeno ...« Tudi sosedje so ju takoj sprejeli, se navadili, da je Gušto iz Štorije čisto navaden človek, ki z delovnimi hlačami pelje samokolnico na vrt. V hiši pa se poleti radi zbirajo njuni prijatelji, ki se ustavijo na poti na morje, ali pa se pri njiju dogajajo gledališke vaje – tako kot zdaj, ko Rok Vilčnik in Primož delata svojo predstavo. Oba, Tina in Primož, sta družabna, oba imata rada ljudi. Vrata njune hiše, »portona« po kraško, so ves čas odprta.
Bil je prijeten obisk, pri prijetnih, toplih, zaljubljenih gostiteljih. Zaljubljenih v življenje, v hiško, v Olivijo in drug v drugega. Hvala, Tina in Primož.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.
