Z Jurijem se moraš tikati, tudi če ga prvič vidiš v živo. Ker privrši na intervju (čeprav šepa!) in se pogovarja s tabo, kot da se poznata že celo večnost. No, tudi z natakarjem se pogovarjata kot stara znanca; videti je, da zelo spoštujeta drug drugega. Jurija preprosto moraš imeti rad, če si videl eno samo njegovo predstavo, televizijsko oddajo, stand up nastop, vlogo v filmu ... Na ta intervju je sicer prišel utrujen, malce zaspan, skoraj žalosten – noga se mu ne celi dobro, še vedno šepa, vmes je bilo že bolje. In okrevanje se mu že predolgo vleče. Pravi, da je dojel sporočilo, če mu je kdo hotel s tem kaj povedati. Da ima dovolj sporočil. Da razume. In da bi bilo lahko že bolje.
Pa dajva najprej o filmu Gremo mi po svoje 2. Ti je všeč?
Zdi se mi zanimiv, ker je popolnoma drugačen kot prvi del. Ne samo zgodba, tudi konstrukt, montaža, princip. Miha (Hočevar, režiser, op. p.) je šel skoraj v drug žanr. Drugačni prijemi, bolj napeta zgodba – presenečen sem bil.
Navajeni smo, da je drugi del slabši od prvega.
Ne, tu se to ni zgodilo, čeprav mi je sicer ljubši prvi del. Ker mi je omogočil več prostora in časa za lok, razvoj lika, tukaj pa je več likov, več ljudi, več zgodb.
Tadej Toš je bil tvoja igralska protiutež?
In to odlična. Tako ali drugače se dobro razumeva, druži naju humor, lucidnost. Na projekciji v Portorožu sem njegove prizore videl prvič in sem se smejal ko zmešan. Ker je tako duhovit. Zdi se mi zelo dobro – še eno budalo! (smeh)
Kaj pa Miha Hočevar kot režiser?
Preizkušeno dobro sodelovanje, vedno brez težav. Dvojki je botrovala čudna mirnost, nobenega stresa, tudi kolegi so opazili, da je snemanje teklo gladko, mirno, utečeno. Kljub množici mularije. Če bi bila vsa snemanja takšna, bi vsi uživali.
Oglasila se je ogorčena gledalka, ki ji ni bilo všeč število kletvic v filmu, pa šovinistični, seksi prizori ... Kaj praviš na to?
Ja, sem slišal o tem pismu ali blogu. Kaj naj rečem na to? Otroci vsak dan gledajo poročila in debilne oddaje. O ponižanju za ženske – kaj so pa potem reklame za čistila? Ta neizmerna sreča doječe matere dvajsetih otrok, ki jo namenoma polijejo s kečapom in loncem blata, ona pa reče: »Je že v redu, ker imam tole! To je ponižujoče. Prav študiral sem, kaj je takšnega v filmu. V enki so bili joški, kaj pa v drugem? Preklinja se ne toliko, nič takega se ne govori ... A pri filmu Čefurji raus se nič ne preklinja ali kaj? Tam bi to spadalo zraven. Kaj naj rečem? To gospo bi bilo treba objeti in ji reči: Saj bo boljše!
Brala sem nekaj forumov, kjer so pisali o tebi, zdaj pa ne vem, ali so zbrisali vse negativne stvari ali te imajo ljudje res radi?
Ja, me kar imajo. Ne vem, zakaj. To je težko reči, a morda, ker delam iskreno in rad. Nikoli se nisem ven metal, se dajal v tisk, vedno sem bil dostopen za kogar koli. Sem samo človek. Ne postavljam pregrad, nisem neki kvazi zvezdnik. Sicer pa znajo biti blogi res žaljivi in primitivni, ljudje se skrivajo za anonimnostjo. Že vzdevek ti pove, kdo je hudo hendikepiran. Izza hriba je lahko lajati! To so slovencizmi.
Koliko si računalniško opismenjen?
Kolikor potrebujem. Za pisanje, pošiljanje mejlov, oblikovanje, brskanje po internetu, poiskati kakšne stvari. Nisem noben heker, še nedavno sem pisal scenarije na roke – računalnik je tako neoseben, vse črke so enake. Moraš pa biti na tekočem.
Več si preberite v najnovejših Obrazih!
