V zadnjih 540 milijonih let se je na Zemlji zgodilo pet množičnih izumrtij, povezanih s količino ogljikovega dvokisa v ozračju in oceanih. Glede na izračune šesto ni več daleč.
Na ameriškem Inštitutu za tehnologijo v Massachusettsu (MIT) so z matematičnimi in statističnimi orodji analizirali 31 zgodovinskih dogodkov, ki so se zgodili v razponu 542 milijonov let in katerih sledi so izotopi ogljika, poroča portal MMC RTVSlo.
V množici podatkov so našli "mejo katastrofe", količino ogljikovega dioksida v tekočinah sveta, ki je časovno sovpadala z množičnim izumiranjem življa, piše v MIT-ovem sporočilu za javnost. Raziskava je objavljena v znanstveni publikaciji Science Advances in je nastala v sodelovanju z Naso.
Povzročitelj so izpusti ogljikovih dioksidov
Po najbolj optimističnem bo človeštvo do konca stoletja v oceane dodalo 300 gigaton ogljika, po najslabšem pa več kot 500 gigaton.
Planet je trenutno sredi še enega ogljičnega cikla. Izpusti ogljikovega dioksida se višajo od 18. stoletja naprej. Pereče vprašanje je, ali lahko aktualni cikel pripelje do naslednjega množičnega izumrtja. Znanstveniki o tem že dolgo tuhtajo, odgovori pa so vse prej kot enoznačni. Težko je namreč sklepati s prastarih ogljičnih anomalij, ki so trajale tisoče in milijone let, na današnje, ki šteje le dobrih sto let.
Profesor geofizike na MIT-u, Daniel Rothman, je ponudil svojo različico. S pomočjo analize prej omenjenih podatkov je postavil tezo, da je za množično izumrtje dovolj izpolnitev enega od dveh pogojev, ki destabilizirata okolje in naposled pripeljeta do katastrofe za živelj. Prvi: če se spremembe v ogljičnem ciklu dogajajo na dolgi rok, bo do izumiranja prišlo le, če je stopnja sprememb hitrejša in intenzivnejša od sposobnosti globalnega podnebja za prilagajanje. Če pa se ogljični pretresi zgodijo časovno bolj zgoščeno, potem podnebna sposobnost prilagajanja nima vloge. Le od intenzivnosti ogljičnih perturbacij bo odvisno, ali se bo množično izumrtje zgodilo ali ne.
Pokazatelj je ogljikov dioksid nakopičen v oceanih
To logiko je Rothman uporabil za aktualne napovedi: glede na to, da se zdajšnji cikel dogaja na relativno kratki časovnici, je verjetnost šestega množičnega izumrtja odvisna od tega, koliko dodatnega ogljikovega dioksida bodo absorbirali oceani. Kritično količino dodatnega CO2 je naračunal na 310 gigaton, kar naj bi bilo tudi približno toliko, kolikor jih bodo nanesle človeške dejavnosti vse do leta 2100. Ali to pomeni, da se bo z naslednjim stoletjem začela katastrofa za življenje na Zemlji? Takrat bo biologija prestopila mejo in zatavala na "neznano ozemlje", obdobje, ki bo trajalo okoli 10.000 let in v katerem se bodo nagrmadile številne ekološke katastrofe.
"To ne pomeni, da se bo že prvi dan leta 2100 zgodilo najstrašnejše. To pomeni, da se bo ogljični cikel - če glede tega ne storimo nič v nasprotno smer - pomaknil na področje nestabilnosti; in se bo začel obnašati sila nepredvidljivo. Iz zgodovine pa vemo, da je takšno obnašanje povezano z množičnimi izumrtji."
Kritična meja bo dosežena konec stoletja
S kritične meje in časovnice ravnotežja je Rothman izračunal, da kritična masa ogljika za današnji čas znaša 310 gigaton. Nato je napoved primerjal s skupno maso ogljika, ki jo bo človeštvo dodalo v oceane do leta 2010 - to pa je pridobil iz poročila mednarodnega odbora za podnebne spremembe. Odbor je obravnaval štiri scenarije emisij ogljikovega dioksida, od najkonservativnejšega, po katerem bi emisije omejevali z ostrimi ukrepi; pa do najbolj neomejenega s tovrstnimi politikami.
Tako bo čez slabih 80 let svet ali zelo blizu - ali pa že daleč čez kritično mejo za katastrofo. "Morali bomo najti način, kako zmanjšati emisije ogljikovega dioksida." "Raziskava nas opominja, da moramo biti previdni in iz preteklosti povleči lekcije za prihodnost."
