Kaj lahko naredimo proti naraščajočim cenam? Lahko sploh kaj? Bi se morali zgledovati po Hrvatih in tistim, ki nas počasi davijo, vrniti udarec z bojkotom?
Se še spomnite, koliko ste pred letom dni dali za kilogram kruha? Ne, jaz tudi ne, ampak na srečo si te stvari prijazno zapomni Statistični urad RS, zato vemo, da je kilogram kruha v prodaji na drobno lani stal povprečno 3,42 evra, leta 2023 pa 3,30 evra. Se niti ne zdi tako velik skok, ampak leta 2020 je bila povprečna drobnoprodajna cena kruha 2,42 evra. Škatla z desetimi jajci je z 1,80 evra leta 2020 splezala na 2,39 evra leta 2023 in za cent manj, na 2,38 evra, lani. Če ste si leta 2020 zaželeli goveje juhe, je bil kilogram govejega mesa s kostjo 6,27 evra, leta 2023 8,55 evra in lani, hop!, 9,82, skoraj deset evrov. Samo dobra štiri leta pozneje. Medklic, Organizacija ZN za prehrano in kmetijstvo FAO bi vam rada povedala, da so globalne cene hrane lani v primerjavi z letom 2023 padle za 2,1 odstotka. Žito se je lani pocenilo za 13,3 odstotka.
Je vseslovenski bojkot trgovcev prava taktika za znižanje cen, tako tistih v trgovini na drobno kot onih na položnicah?
Zmaga z napako
Tole je kratek sprehod skozi nedavno dogajanje na Hrvaškem: dva petka nazaj so Hrvati, besni, ker se že od prevzema evra s prvim januarjem 2023 vse, še posebej pa hrana, strahovito in povsem brez pravega razloga draži, v veličastnem prikazu narodne sloge bojkotirali trgovine, pa ne le trgovin z živili, ki jim je bil bojkot predvsem namenjen, samevali so tudi druge trgovine in trgovski centri. Zdelo se je, da so hrvaški potrošniki zelo učinkovito ugriznili nazaj, promet v trgovinah na drobno je upadel za 53 odstotkov, število izdanih računov pa za 44 odstotkov glede na petek pred tem. Juhej? Niti ne.
Kruh in mleko je vendarle treba enkrat kupiti, ne? Lahko si vse vnaprej nakupiš dan pred bojkotom ali pa greš v trgovino dan po njem, a kakorkoli obrneš, česar niso prodali v petek, so v četrtek ali soboto. V soboto po bojkotu, mimogrede, so zabeležili več nakupov kot teden dni prej, potrošniki so očitno nadomeščali zamujeno. Bojkot je najbolj prizadel upokojence, petek je namreč dan za popuste, tem pa so se z bojkotom odpovedali – in v soboto nakupovali po rednih cenah. Ne moreš zmagati.
V soboto po bojkotu so bile slovenske trgovine ob hrvaški meji nabito polne hrvaških kupcev, po ljubljanskem BTC se pa ti že tako razlijejo vsako soboto. Tole je problem: iti na nakupovalni izlet v sosednjo državo vsake toliko je eno, redno tam kupovati živila za vsakodnevno uporabo – še posebej za one, ki ne živijo zelo blizu meje – pa čisto nekaj drugega, saj cena prevoza požre ali vsaj zniža morebitni prihranek. Da o izgubljenem času niti ne govorimo.
Ne bojkotirajte, ukrepajte!
Več vidnih hrvaških politikov, celo sam gospodarski minister, se je ponosno pridružilo pobudi za bojkot. Politiki, se je pokazalo, niso ničesar razumeli. So jih potem državljani z ne prav prijaznimi komentarji na spletnih omrežjih poučili, da od njih ne pričakujejo sodelovanja pri bojkotu, temveč hočejo, da ukrepajo, saj ima samo vlada vzvode, da s sistemskimi ukrepi omeji rast cen.
Stranski učinek hrvaškega bojkota je bilo njegovo širjenje v sosednje dežele. V Bosni in Hercegovini so začeli pozivati k bojkotu trgovcev, v Črni gori so rekli, mi bi tudi, po slovenskih družbenih omrežjih so se začeli širiti pozivi, dajmo še mi!
A ti pozivi niso tako organizirani kot na Hrvaškem, bojkota, ki naj bi se po pozivih že začel, ni pri nas nikjer čutiti. Ne zgolj zato, ker imamo Slovenci višje plače in nižje cene od Hrvatov. Tudi ne zgolj zato, ker so pri nas trgovske marže nižje kot na Hrvaškem. Prej bi lahko rekli, da morda nekateri pozivov k bojkotu niti opazili niso, drugi pa si pravijo, enodnevni bojkot ne more biti recept za zmago. Hrvati gredo lahko ceneje nakupovat v Slovenijo, kam naj gredo pa po cenejša vsakodnevni kruh in mleko Slovenci? V Avstriji se že dobi cenejši pralni prašek, hrana je pa dražja kot pri nas. Sveže sadje je dražje. Avstrijski Hofer je dražji od slovenskega, so se prepričali slovenski kupci. Na italijanski strani meje so resda cenejše trgovine, ampak za Štajerce, recimo, so neugodno daleč.
Bi bil potencialni slovenski bojkot slovenskih potrošnikov torej nesmiseln in nekoristen? Zveza potrošnikov Slovenije ne misli tako: »Bojkoti so legitimen in glasen odraz nezadovoljstva. Bojkotiranje nepotrebnih nakupov lahko trgovcem na drobno pošlje močno sporočilo o pomenu cenovne dostopnosti in poštenih cen.« Že, ampak primeri po svetu kažejo, da bojkoti redko prinesejo dolgotrajne učinke.
Zanimivosti
Zelena jeklenka vedno nagrajuje
Pritisnimo skupaj
»Potrošnikom se danes nalaga vedno več nalog, biti potrošnik postaja služba s polnim delovnim časom. Ti morajo danes biti od strokovnjaki za vsakodnevne nakupe, preverjati skrčflacijo (ko se teža izdelka skrči ali in njihova sestava poslabša), detektivi pri preverjanju spletnih bančnih prevar do spremljanja cen izdelkov,« še menijo na ZPS. Drži. A kako se temu upreti? S spremljanjem cen. In spomnijo na »odličen projekt, ki ga je podpirala država, izvajala pa ZPS« (gre za projekt Precenimo cene med 2008 in 2010): »Spremljanje cen in preverjanje kakovosti izdelkov bi moralo postati trajna aktivnost, podprta s proračunskimi sredstvi.« Tako bi se potrošnik lahko bolje znašel med nepreglednimi akcijami trgovcev, ki »vsak zase trdijo, da so najcenejši, potrošniki pa nimajo dovolj neodvisnih informacij za odločanje.«
Poskusimo drugače?
Bolj kot bojkot, ki prinese le učinke z omejenim trajanjem, torej pomaga pritisk na vlado, da omeji cene ali zniža DDV na osnovne izdelke. Med čakanjem pa so ljudje bolj ali manj odvisni od lastnih ukrepov: pritiski na neetične trgovske prakse z izpostavljanjem na spletnih omrežjih, povezovanje za skupne nakupe po nižjih cenah v zadrugah ali pri kmetih, iskanje cenejših alternativ, zmanjševanje odpadkov … Kar bo morda rešilo ali omililo težave s previsokimi cenami hrane, ampak še vedno ostajajo problem položnice z visokimi vsotami. Kaj lahko naredimo pri tem? Bojkotiramo župane? Sedimo doma v temi in mrazu, zanalašč? Se damo pokopati v gozdu?
Ampak to je že druga zgodba …
Včasih uspe!
Hrvaški potrošniški bojkot ni bil izvirna zamisel, potrošniki po svetu so s podobnimi akcijami poskušali že prej in včasih tudi dosegli svoje. Ali vsaj približek svojega.
Argentina, 2014: zaradi vrtoglavo visoke inflacije in nenadzorovanega višanja cen so potrošniki organizirali el dia del no consumo, dan brez nakupov. Poziv, ki se je širil po družbenih omrežjih, je imel posledice – trgovci so res poročali o upadu nakupov. Tisti dan.
Indija, 2012 – Indijci so se reformam kmetijskih zakonov uprli z bojkotom podjetij in trgovinskih verig, ki so reformo podpirale. Vlada je sporno zakonodajo umaknila.
Francija, 2022: Francoze so razkurile naraščajoče cene hrane in energentov, zato so bojkotirali nekatere trgovine, hkrati pa pritiskali na vlado, da omeji cene osnovnih dobrin. Vlada jim je ustregla z nekaterimi ukrepi.
V ZDA so bojkoti določenih blagovnih znamk ali trgovskih verig uveljavljena praksa. Razlog za bojkot niso nujno samo cene, lahko gre tudi za neetične prakse. Amazonove izdelke so kupci bojkotirali zaradi delovnih razmer zaposlenih, trgovsko verigo Walmart pa zaradi slabih plač njihovih delavcev. Tudi v ZDA imajo dan brez nakupov, vendar ne gre za bojkot česarkoli, temveč je na isti dan kot črni petek in je le odziv na to orgijo razprodaj. Posebnega vpliva na prodajo nima.
Tudi psi naj štrajkajo
Hrvati se nad cenami jezijo predvsem zato, ker so, tako pravijo, precej višje kot cene podobnih ali celo povsem enakih izdelkov v drugih državah. Največji razkorak doslej so našli pri ceni hrane za domače ljubljenčke: v hrvaški spletni tgovini je za 28 evrov (OSEM! IN! DVAJSET!) dražja kot v slovenski; za je še s poštnino (10 evrov) bistveno cenejša. Med komentatorji se je vnela živahna razprava, vsak je prispeval kakšno izkušnjo, eden je pa predlagal: »Naj še psi štrajkajo!«
