Poleg dimnikarjev, ki so združeni v zbornici, na nujno izboljšanje razmer na tem področju opozarja tudi tako imenovani mojstrski izpitni odbor za naziv dimnikarski mojster. V zadnjih letih je namreč zanimanja za vpis v redno izobraževanje za poklic dimnikarja v Srednji gradbeni šoli in gimnaziji Maribor zelo malo. V prvi letnik so v šolskem letu 2024/25 vpisani le trije dijaki, v drugem letniku je zgolj en dijak, v tretjem letniku ni nobenega vpisa.
»Zanimanja za izobrazbo dimnikarski mojster – mojstrica ni, ker je po mnenju sekcije predlagatelj zakona razvrednotil izobrazbo dimnikarskega mojstra, saj je v predpisih izenačena s poklicem dimnikarja, in s tem izobraževanje, ki zahteva višjo strokovno raven kot osnovno izobraževanje za poklic dimnikarja,« opozarjajo pri sekciji dimnikarjev.
Predlagatelji zakona so predlagali, naj vsak dimnikar z osnovno izobrazbo izvaja vse predpisane storitve, tudi če nima strokovnega znanja in izobraževanja za zahtevnejše storitve. Sekcija dimnikarjev pravi, da je to na škodo uporabnikov ter na račun njihove varnosti in varnosti okolja ter racionalne rabe goriva.
Vsi dimnikarji v istem košu?
»Na žalost uporabniki niso seznanjeni, kateri dimnikar je strokoven, ker predlagatelji današnjega spremenjenega tržnega načina izvajanja dimnikarskih storitev v ničemer niso upoštevali strokovnih pripomb sekcije. Kljub večkratnim dokazanim nepravilnostim pristojnega inšpektorata in opozorilom strokovne sekcije odgovorni na ministrstvu niso uredili pozitivnih sprememb, s katerimi bi dosegli večjo strokovnost. Zakonodajalec je vrgel vse dimnikarje v isti koš, kar dokazuje, da strokovno opravljene storitve, ki bi zagotavljale varnost in manjšo onesnaženost, niti za zakonodajalca niso več pomembne. Zakonodajalec ima v predpisih navedeno, da nadzor nad uporabniki ter storitvami izvaja pristojni inšpektorat, ampak nadzora v praksi sploh ne izvaja – gre samo za administrativne inšpekcijske postopke,« so jasni pri sekciji.
Pred tremi tedni je ministrstvo za okolje, podnebje in energijo objavilo javni poziv za redno izobraževanje dimnikarjev, ki ga morajo opravljati vsakih osem let, da lahko podaljšajo veljavnost licence. »Žal izobraževanje ne vsebuje preverjanja znanja, ampak sta zahtevana le prisotnost in plačilo,« pravijo v sekciji, kjer poudarjajo, da država z dimnikarji ravna precej mačehovsko.
Kdo bo delal?
Ekipa
Prenosno in distribucijsko omrežje čaka zgodovinski investicijski cikel
Da zadeve na tem področju niso urejene, kot bi lahko bile, pravijo tudi v podjetju Celjski dimnikarji. Tam so letos poleti objavili razpis za dimnikarja, a kot dodaja vodja podjetja Aleksander Županek, ustreznih kandidatov podjetje ni našlo: »Dimnikarska dejavnost je zelo resna, zahtevna, tudi izobrazba za opravljanje tega dela je predpisana.« Županek poudarja, da od strokovnosti ne bodo odstopali, še posebej zato, ker v Sloveniji ni dovolj inšpektorjev, ki bi to dejavnost lahko popolnoma nadzirali.
»Zato se dogaja, da je tudi znanje pomanjkljivo in da je kadra je zelo malo. Tudi mladih, ki bi jih to delo zanimalo, je malo. Za
izobraževalne programe za dimnikarsko stroko se prijavi zelo malo oseb, če se, gre predvsem za tiste, ki imajo doma dimnikarsko dejavnost in jo potem nadaljujejo v družinskem podjetju,« pravi Županek. Ob tem dodaja, da zelo malo ljudi ve, da imajo dimnikarji beneficirano delovno dobo: »To z drugimi besedami tudi pomeni, da so v nekaterih podjetjih danes zaposleni dimnikarji, ki so stari 50 let ali več, a ker kadra ni, ni znano, kaj bo s temi podjetji, ko se bodo zaposleni upokojili.«
Sogovornik pojasnjuje, da država ne stori dovolj, da bi bilo za ta poklic več zanimanja, a tudi zakonska ureditev dimnikarske oskrbe domov ni dovolj dobro urejena. »Ljudje lahko zdaj vsako leto zamenjajo dimnikarsko službo. To pomeni, da mi lahko stranka ob obisku pove, da je izbrala drugega dimnikarja. Pri tem ne vem, ali je dejansko stranka komu drugemu res naročila pregled kurilne naprave. Lahko se zgodi, da bo to storilo več strank ali da bodo to storile vse stranke nekega dimnikarskega podjetja, ki ga lahko vodstvo potem tudi zapre,« poudarja Županek.
Plinske celice v Celju
Ob tem poudarja tudi zelo veliko odgovornost, ki jo imajo dimnikarske službe, saj so za svoje delo kazensko in odškodninsko odgovorne: »Obstajajo primeri, kjer lastniki nepremičnin vgradijo kurilne naprave. Ker gre za nepravilno vgradnjo, pri kateri izvajalci ne upoštevajo predpisov, lahko pride do nesreč. Potem je problem, kako smo dimnikarji opravili svoje delo. In v vseh primerih do zdaj se je izkazalo, da niso bili krivi dimnikarji, ampak izvajalci ali lastniki, ki niso poskrbeli za pravilno vgradnjo kurilnih naprav,« dodaja sogovornik.
Spomnimo, kakšna zmeda je bila v Celju pred leti, ko je ogromno stanovanj imelo vgrajene stare plinske peči na notranji vlek. Zakonodaja je namreč pred leti vgradnjo takšnih peči prepovedala zaradi nevarnosti, saj je prihajalo do številnih nesreč zaradi ogljikovega monoksida. Če so lastniki zaradi dotrajanosti peči želeli poskrbeti za vgradnjo novih peči, so »naleteli« na problem. Novih peči namreč vsi niso mogli vgraditi, saj so bile dimniške tuljave v številnih celjskih blokih neustrezne. Da so lahko to uredili, so se morali dogovoriti z drugimi lastniki stanovanj in upravniki, kar je trajalo tudi nekaj let. Ravno po zaslugi dimnikarjev, ki so prav tako
opozarjali, da so stanovanja s starimi plinskimi pečmi v Celju plinske celice, so se nekateri upravniki vendarle zganili, lastniki pa dojeli, da stare peči predstavljajo smrtno nevarnost.
»Zdaj se je situacija spremenila in izboljšala. Še vedno so stare peči ponekod še vedno vgrajene,« opozarja Županek. Ob tem omeni, da danes ura dimnikarskega svetovanja stane približno 40 evrov: »Na terenu svetujemo ljudem ogromno stvari, do potankosti jim razložimo, kaj je treba storiti, kako in kaj pri tem upoštevati. Gre za svetovanje, da ne pride do nesreče. Če na primer zgori stanovanje ali pride do katastrofe, je strošek svetovanja zanemarljiv. Gre za varnost, česar bi se ljudje morali zavedati.« V zadnjem času se – tudi zaradi dražjih cen energentov – ljudje na lastno pest odločajo za vgradnjo kaminskih peči. Če so te vgrajene nepravilno, lahko pride do katastrofe. »Če ljudje ne plačajo komunalnih storitev, dobijo opomine, izvršbe. Vedo, da morajo te stvari poravnati. Strošek dimnikarja, ki s strokovnim pregledom ali svetovanjem lahko prepreči nesrečo in s tem zaščiti lastnika nepremičnine, se marsikomu zdi velik,« razmišlja Županek.
Sogovornik še omenja, da bi država morala bolje nadzorovati, kako lastniki poskrbijo za pregled svojih kurilnih naprav, a inšpektorji, ki delujejo na tem področju in jih lahko preštejemo na prste ene roke, ne morejo popolnoma nadzorovati, kaj se dogaja pri 500 tisoč uporabnikih kurilnih naprav: »Upam, da bodo pristojni v državi vendarle dojeli, kako pomembna je dimnikarska oskrba, ki skrbi za zdravstveno, okoljsko in požarno varnost. Če bodo odločevalci dojeli, da morajo zakonsko obveznost oskrbe kurilnih naprav bolje urediti, potem ni strahu, da bo dimnikarska dejavnost zamrla. Vendar morajo poleg odločevalcev svojo nalogo strokovno opraviti tudi lastniki in izvajalci vgradnje kurilnih naprav,« zaključuje Županek.
