Novice Svet24

A nekdanji delničar in prvi direktor predhodnice Hidrie Ciril Močnik opozarja, da so Seljak in druščina svoj prevzem podjetja izpeljali na nemoralen način, ter jim očita, da so okoli prinesli številne male delničarje.

Delnice so odkupovali za pičlih 30 evrov

Saša Dragoš

Močnik, nekdanji šef idrijske Rotomatike, iz katere se je razvila današnja korporacija Hidria, je v Primorskih novicah Seljaku in partnerjem očital, da so zadnji paket delnic malih delničarjev odkupili krepko pod ceno: za komaj 30 evrov namesto po dejanski vrednosti 210 evrov.

Močnik pravi, da nikakor ni mogel izvedeti, kakšna je knjigovodska vrednost delnic Hidrie. »Čeprav vse vodilne v Hidrii poznam in sem z nekaterimi sodeloval, mi tega ni uspelo izvedeti. Liberalni tržni kapitalizem to omogoča,« je ogorčen.

Za Primorske novice je še razkril, da so ga domnevni prijatelji klicali, naj proda delnice, in da ga še posebej muči, ker so se po njem zgledovali številni drugi mali delničarji, med katerimi so bivši delavci Hidrie, ki ga poznajo in so mu zaupali. Prepričan je, da bi morale tudi neborzne družbe razkrivati vrednost svojih delnic.

»Grobo in povsem skladno z zakoni so nas ogoljufali«

Razkurilo ga je, ko je komaj nekaj mesecev po prodaji svojih delnic izvedel, da je španski Gonvarri za odkup delnic Hidrie Seljaku in z njim povezanim lastnikom (ob Lapajnetu in Krapš Rejčevi je tu še ljubljanski podjetnik Alex Luckmann) ponudil odkup po ceni 201 evro za delnico, torej skoraj sedemkrat toliko, kot so Močnik in drugi mali delničarji dobili za svoje delnice.

Vseh malih delničarjev je bilo 105 in vsak med njimi je bil oškodovan za vsaj 100.000 evrov, vsi skupaj pa za nekaj milijonov, je prepričan Močnik. Grobo in povsem skladno z zakoni so nas ogoljufali »nemoralni slovenski lastniki«, je besen.

Že vrsto let upokojeni Močnik je še posebej zagrenjen, ker je pred desetletji sam zaposlil nekatere od prevzemnikov. »Mislil sem, da jih dobro poznam, in sem zaupal v njihovo poštenje. Vsaj v moralo tistih okrog njih, ki so finančne razmere poznali, a so trdovratno molčali. Grdo sem se uštel,« pravi danes.

Saša Dragoš

Do konca izprijeno!

Ne skrbi ga, da bo z ostrimi besedami razjezil aktualne šefe Hidrie. »Sem upokojenec, in več kot sem izgubil, ne morem izgubiti. Povedal sem, da se zavedam zakonitosti tovrstnega mešetarjenja z lastništvom pri nas in po svetu. Je pa do konca izprijeno! Brez minimuma morale se nam vsem skupaj slabo piše.«

Zaposleni v Hidrii sicer z Močnikom ne delijo nujno razočaranja zaradi prodaje Špancem – večina jih namreč ni delničarjev, zato niso s prodajo nič izgubili, nadejajo pa se tudi, da bodo kot del velikega mednarodnega koncerna njihova delovna mesta varnejša kot v rokah peščice šibkih slovenskih lastnikov. Španci so obljubili, da bo sedež Hidrie ostal v Sloveniji, v njej ostajata Seljak in Lapajne kot člana uprave, Andra Krapš Rejc pa se je upokojila.

Močnik napoveduje, da jim ne bo dal miru: »Opravičilo in vsaj minimalno denarno nadomestilo od nesramno obogatelih na račun delavcev – malih delničarjev pa se mi vendarle zdi dostojno pričakovati.«