Okrog 2.500 uradnikov, kontrolorjev, svetovalcev in drugih je zaposlenih v agencijah, zavodih, organizacijah s področja kmetijstva. Na drugi strani pa imamo vsega 4.000 kmetov, ki so tudi obvezno kmečko zavarovani, ter 7.800 prostovoljnih zavarovancev, obojim pa je skupno, da jim kmetijstvo zagotavlja temeljni dohodek. A medtem ko se število enih in drugih zmanjšuje, takšnega osipa ni zaznati v številu zaposlenih na kmetijskem ministrstvu in drugih organih.
Kmetov vedno manj
Po podatkih statističnega urada je bilo v letu 2020 v Sloveniji okrog 68.000 kmetij in kmetijskih podjetij, kar je devet odstotkov manj kot leta 2010 in kar petino manj kot v letu 2020. Kot omenjeno, je le 4.000 kmetov obvezno zavarovanih iz kmetijske dejavnosti, kar pomeni, da njihov dohodek na zavarovanega člana znaša najmanj 60 % povprečne letne plače zaposlenih v Republiki Sloveniji, preračunane na mesec. Mnogo več je tistih, ki ne izpolnjujejo tega premoženjskega cenzusa ter so v pokojninsko in invalidsko zavarovanje vključeni prostovoljno. Velika večina imetnikov kmetij pa je bodisi upokojenih, brezposelnih ali zaposlenih v neki drugi panogi. Glede na trend zapiranja kmetij ni pričakovati, da bi se v letu 2024 število kmetov v primerjavi z letom 2020 povečalo, ob tem pa je zgovoren tudi podatek, da vlogo za subvencije letno odda okrog 50.000 upravičencev.
Na ministrstvu več zaposlenih, subvencije pa zamujajo
Torej – število kmetov se zmanjšuje, česar pa ni mogoče reči za število uradnikov in drugih zaposlenih, financiranih iz državnega proračuna oz. davkoplačevalskega denarja, ki tako ali drugače »skrbijo« za kmetijstvo. Po podatkih ministrstva za javno upravo je bilo leta 2015 na kmetijskem ministrstvu, agenciji za kmetijske trge, inšpektoratu in upravi za varno hrano zaposlenih okrog 900 ljudi, v slabem desetletju se je to število povišalo za 150 zaposlenih, torej so obseg sodelavcev do januarja 2024 povečali za 15 %. Ob vse večjem številu zaposlenih pa se kmetje sprašujejo, zakaj zaostanki pri izplačilu subvencij, pripravi drugih zakonskih podlag za izvajanje kmetijskih ukrepov, razpisov, obenem pa tudi ugotavljajo svojo pogajalsko nemoč v primerjavi z birokratskim aparatom.
Če bi le imeli Štruklja
Sindikati predstavljajo svoje člane pri uveljavljanju in varstvu njihovih ekonomskih in socialnih interesov v socialnem dialogu z delodajalci, delodajalskimi organizacijami in vlado. Toda sindikati so različno močni in uspešni pri opravljanju svoje temeljne naloge. Med uspešnejšimi in medijsko bolj prodornimi je zagotovo sindikat vzgoje in izobraževanja, ki ga že leta vodi Branimir Štrukelj. Tudi kmetje bi si želeli takšnega zastopnika. »Ne govorim čez sedanje vodstvo, kajti četudi bi bil kdo drug predsednik, ne vem, ali bi se kaj dosti spremenilo. Razen, če bi imeli sindikat po vzoru Štruklja in še deset pravnikov zraven, ki bi vsako nepravilnost in nebulozo, ki se uveljavlja, zatrli v kali,« meni Silvo Drevenšek, poljedelec z Dravskega polja.
Je kriv sindikat?
Uroš Neudauer, ki se po slovesu od ptujskega kmetijskega zavoda preko svojega s. p.-ja ukvarja s kmetijskim in podjetniškim svetovanjem, je dejal: »Kot glavnega krivca za aktualno stanje v kmetijstvu in zastoj pogajanj mnogi krivijo sindikat kmetov. Vendar je glede na število zaposlenih v različnih kmetijskih ustanovah težko reči, da je ravno sindikat odgovoren za vse slabo v kmetijstvu. Namreč vse druge ustanove, ki kreirajo kmetijsko politiko, imajo bistveno več zaposlenih in bi lahko v okviru zavezništva, ki je bilo v ta namen sklenjeno, tudi prispevale bistveno več znanja, če pa so ga, je drugo vprašanje.« Ob tem pa je Neudauer še izračunal, da je bil na dan 31. 12. 2022 na vsakega 1,72 kmeta, ki je obvezno zavarovan, eden zaposlen v kmetijskih organizacijah, zavodih, uradih.
