Kot dolgoletnega športnega novinarja bi vas rada vprašala, ali je šport še vedno tako tesno prepleten z vašim življenjem. Pa tudi ali spremljate svetovno prvenstvo v odbojki in evropsko prvenstvo v košarki, ki sta ta hip v polnem razmahu.
O, ja! Še vedno spremljam šport pa tudi zasebno sem kar športno aktiven, bistveno bolj kot nekoč. Na neki način danes, za razliko od takrat, ko sem šport zaradi novinarstva spremljal 'od znotraj', uživam še bolj, ker ga danes doživljam samo kot športni navdušenec. Veste, kaj mi je fascinantno, ko se obračam nazaj, v čase svojega dela v športni redakciji nacionalne televizije? Da je bilo v tistih časih nepredstavljivo, da bi bila Slovenija evropska prvakinja v košarki, ali pa dvakratna podprvakinja v odbojki. Res smo izjemni na tem področju, da ne omenjam številnih drugih izjemnih dosežkov naših športnikov. V tem oziru vsem, ki to področje spremljajo, predvsem tujcem, zelo rad povem, kaj je bistvo slovenskega športa, pravzaprav kar njegova skrivnost. Kaj to državo v športu dela tako izjemno.
Kaj torej skozi vaše oči Slovence pri športu dela tako posebne, uspešne?
Da je tako, močno prispeva javni izobraževalni sistem, ki je zelo usmerjen oz. zavezan k spodbujanju športne dejavnosti med otroki in mladimi. Ob tem pomislim na dr. Janka Strela, nekoč državnega sekretarja za šport, ki je oče športnovzgojnega kartona, danes imenovanega SLOfit, s katerim spremljamo in vrednotimo telesno zmogljivost šolajočih. SLOfit nam s fantastičnim naborom podatkov, in seveda ob njihovi pametni uporabi, daje neslutene možnosti. Z njim lahko spremljamo, kaj se dogaja z otroki, kar je še posebej dragoceno in pomembno zdaj, v pokovidnih časih. No, da se vrnem nazaj k skrivnosti uspeha slovenskih športnikov. Poleg prej izpostavljenega, da imajo stik s športom pod strokovnim vodstvom že v osnovni šoli, menim, da k temu pomembno prispevata naša usmerjenost v naravo pa tudi trma, ki je ena glavnih karakternih značilnosti našega naroda. Pomembno vlogo ima tudi naša majhnost, samo dva milijona nas je. To je olajševalna okoliščina.
Kako to mislite?
Z vidika posameznika in slovenske družbe, ki ni tako množična, kot je na primer Kitajska, kjer je skoraj milijarda ljudi in pol, se pri nas težje porazgubiš med množico. Temu sledi, da imaš več možnosti, da se kot človek izraziš in si osmisliš življenje. Na katerem področju, ali je to šport ali kaj drugega, je pa tvoja lastna izbira. Lahko poskusiš več stvari; Primož Roglič je bil najprej smučarski skakalec, potem je uspel v kolesarstvu, Tamara Zidanšek je bila najprej snowboarderka, zdaj je tenisačica. V večjih državah je selekcija bolj kruta in je kaj takega težje.
Če se še enkrat vrnem k svetovnemu prvenstvu v odbojki in evropskemu v košarki, me zanima, če vas lahko izzovem in vprašam za napoved. Do kod bodo segli uspehi slovenskih odbojkarjev in košarkarjev?
V zvezi z napovedovanjem športnih dosežkov lahko z vami delim zelo zanimivo izkušnjo. Pred leti je naš kolega Slavko Jerič, statistik iz MMC RTV Slovenija, ki ga zelo cenim, izvedel eksperiment, v katerem smo eno sezono napovedovali rezultate 1. angleške nogometne lige. V napovedi so bile vključene tri skupine; v eni so bili popolni nepoznavalci nogometa, druga skupina je bila »nekje vmes«, v tretji pa so bili zagreti ljubitelji lige. V tem projektu se je izkazalo, da sem bil med najslabšimi v napovedovanju rezultatov. (smeh) Če pa bi moje napovedi preslikali v športne stave, bi pa zaslužil največ. (smeh) Ker moje vodilo je bilo napovedovanje po srcu, kar pomeni stavo na klub, za katerega navijam, ali mi je simpatičen. Denarno razliko bi prinesla presenečenja in visoke kvote ... Pa naj vseeno oddam napoved: naši košarkarji bodo ubranili naslov evropskih prvakov, odbojkarji pa bodo svetovni prvaki. Verjetnost, da bom v obeh napovedih uspel, je seveda relativno majhna, si pa takega razpleta seveda želim. Če bi s to napovedjo stavil na športnih stavnicah, bi se mi verjetno izplačalo. (smeh)
Na začetku ste omenili svojo športno aktivnost, da pa ni bilo vedno tako. Poleg tega sem v medijih prebrala, da ste vegan. Sta eno in drugo še vedno vaš življenjski slog?
Vegan nisem bil nikoli. V člankih je poleg te o meni še kar nekaj dezinformacij. Je pa res, da sem v nekem obdobju, ko sem se s tekom začel ukvarjati bolj resno in tekel tudi maratone, postal vegetarijanec, a sem vseeno užival ribe. Ta način prehranjevanja se ni izšel, nisem vztrajal. Ne izključujem pa možnosti, da bi to nekoč spet postal. Menim pa, da bi svet bolje funkcioniral, če bi vsi postali vegetarijanci. To govorim v luči podnebnih sprememb. Dejstvo je, da živinoreja povzroča več toplogrednih plinov kot celoten svetovni promet. Glede na podnebno krizo je treba spremeniti človeške navade, tudi prehrano oziroma porabo mesa. Znanost to jasno pove.
Povejte nam kaj več o svojem delodajalcu, RTV Slovenija. Situacija v medijskih hiši, kjer ste novinar in voditelj, je resna. Nad vami, zaposlenimi, vodstvo izvaja pritiske. Kakšne?
Pritiski žal so, in to tudi neposredni, kot, na primer, v primeru dnevne urednice oddaje Dnevnik in Odmevi Vesne Pfeiffer in voditelja informativnih oddaj Saše Krajnca. So tudi drugi in vse je dokumentirano. Rad bi vnovič jasno poudaril, da je to nesprejemljivo. Očitki kolegoma Pfeifferjevi in Krajncu so strokovno povsem neutemeljeni. Nista storila nobene napake, njuno ravnanje je bilo pravilno ter profesionalno in pika. Kot javni servis smo dolžni pojasniti tudi okoliščine nastajanja prispevkov, še posebej, če niso v skladu z običajnimi profesionalnimi standardi. Za take osebne grožnje in kršenje standardov našega dela so motivi očitno tudi politični. To se mi zdi grozljivo. Politika in politikantstvo v javnem servisu nimata kaj iskati – ne smeta imeti absolutno nobene domovinske pravice! Moram pa izpostaviti, da kolektiv drži skupaj, se temu postavlja nasproti na vse možne načine. Smo zelo enotni. Nekateri zaposleni se ne želijo pretirano izpostavljati, ampak to razumem in sprejemam ter ne obsojam. Mi je pa žal zanje.
Da ste sodelavci složni, se je večkrat tudi že pokazalo. Nazadnje, ko ste po incidentu s Pfeifferjevo in Krajncem na koncu Dnevnika, ki ga je Krajnc vodil, stopili zraven njega in mu javno izkazali podporo.
To je bila precej spontana poteza. Bi se mu pa v podporo zbralo še več ljudi, če bi ga organizirali in če bi bil studio večji. Rad bi izpostavil, da iz nekaterih kotov nam, ustvarjalcem programa, očitajo, da smo v zadnjih desetletjih spolitizirali javno radiotelevizijo. Ti očitki so na zelo trhlih temeljih. Res je sicer, da se so se tudi v preteklosti dogajali neprofesionalni zdrsi, ki bi jih lahko obarvali z različnimi odtenki. Problem je, da je bilo v tem smislu zaradi navideznega miru sklenjenih preveč kompromisov. A smo še vedno najbolj zaupanja vredna radiotelevizijska hiša, in to, kar se dogaja zdaj, je prešlo vse meje. Meje spodobnosti, profesionalnosti, zdravega razuma. Vodstvo si privošči preveč in se v tem morda celo udobno počuti. Poskuša igrati vlogo žrtve, ker je to najlažje in za to ne potrebuješ kakega posebnega znanja in spretnosti. Veste, novinarji imamo trdo kožo, smo navajeni dela v zelo zahtevnih okoliščinah in pod pritiskom, zato ne bomo klonili. Pritiskom se bomo postavljali nasproti še naprej in navkljub temu zagotavljali čim boljši javni servis.
Kakšna je pot, ki vodi z tega?
Zelo jasna. Je uveljavljanje najvišjih profesionalnih standardov, ko gre za vodenje hiše in kader na vseh funkcijah. Treba je poskrbeti za bolj kakovosten program, ker tega si vsi, ki plačujejo RTV-prispevek, tudi zaslužijo. Dejstvo namreč je, da zadnje čase vse več vsebin, ki jih nacionalka ponuja, ne dosega kriterijev kakovosti. Program, ki so mu gledalci trenutno priče, je ogledalo trenutnega stanja. Ta ima vpliv na delovanje vseh delov RTV Slovenija. Nekje se pozna bolj, drugje še ne. RTV SLO mora biti končno osvobojena vseh političnih pritiskov. V naši hiši je treba vzpostaviti tudi varovala, ki bodo preprečevala nestrokovno poseganje v delovne procese. Cilj, kot ga vidimo mi, je boljši RTV, kot je bil kdajkoli prej. RTV-prispevek, ki ga poznajo tudi v številnih evropskih državah, je eden izmed stebrov naše neodvisnosti od politike, državnih organov in navsezadnje tudi trga, ki je zaradi velikosti Slovenije zelo krhek.
Pravite, da če bodo uničili informativni program, se bo začelo rušiti vse, cela hiša.
Sliši se zelo črnogledo, ampak tako je. Če uničijo informativni program, ljudje ne bodo več imeli varnega pristana, kamor lahko pridejo po dostopne in relavantne informacije. Zamislite si svet, v katerem se vse razlaga prek interneta, facebooka, ali – z vsem spoštovanjem – zasebnega tiska. Družba nujno potrebuje zanesljiv javni servis informacij, pa ne le to, ampak še kakovosten kulturni, izobraževalni, športni in razvedrilni program.
Lahko tudi državljani kaj prispevajo v tej zgodbi?
Z udeležbo na referendumu o predlogu sprememb zakona o RTV Slovenija zagotovo. To je referendum, na katerem se bodo ljudje izrekli, ali želijo imeti tak kaos, kot je zdaj, ali verodostojen, razumljiv, pregleden medij, na katerega se lahko zanesejo, se lahko obrnejo nanj, ko se sprašujejo o pomembnih vprašanjih slovenske in svetovne družbe, ko se želijo izobraževati, zabavati, sprostiti … Predlog zakonskih sprememb je nujen prvi korak, zato ga kljub nekaterim pomislekom zaposleni večinoma podpiramo. A je le prvi korak. Mi ustvarjalci vemo, kako se tak program naredi, ga pa ta hip ne moremo tako, kot bi ga radi. Poleg tega je trenutnemu vodstvu uspelo ukiniti pomembne oddaje in vpeljati vsebine, ki niso vredne te televizije. Spremembe so nujne, a zagotovo ne takšne. Naj za primer navedem novo informativno oddajo Panorama. Njena vsebina je samo bleda kopija podobnih oddaj na komercialnih televizijah. Da ne bo nesporazuma; POP TV in Kanal A sta v tem, kako ustvarjati tak program, relativno uspešna, a to so koncepti, ki se za javno TV v taki zasnovi in izvedbi ne spodobijo. Treba je ustvarjati kakovostne, verodostojne vsebine, v prispevke vplesti še več preverjanja informacij, več preiskovalnega novinarstva, več podatkovnih analiz. Treba je ustvarjati inovativne formate oddaj, na televiziji in spletu, ne pa prežvečene neizvirne oddaje po desetletja starem kopitu. Pa za to ne krivim kolegov, ki jo ustvarjajo, ampak tiste, ki so jo zasnovali in omogočili. Ti tudi nosijo odgovornost za vse škodljive programske in poslovne posledice.
Nameravate svoj upore proti temu cirkusu celo zaostriti?
Delali bomo naprej. Tudi če bodo pritiski, grožnje, odpovedi. To je cena, ki smo jo pripravljeni plačati. Še naprej bomo stali za svojimi poklicnimi in osebnimi vrednotami in jih branili. To je največ, kar lahko naredimo. Vztrajali bomo, ker smo še vedno dolžni delati za javnost. Naš upor je stalno opozarjanje širše javnosti o tem, kaj se dogaja, hkrati pa še naprej profesionalno in predano delo. To je najvišja oblika upora.
Podpore javnosti imate pa kar precej.
Ja! Zame je to obdobje, pa kot novinar delam že več kot 35 let, najtežje, hkrati pa najlepše. To prav zaradi podpore javnosti. Veste, kaj je še posledica tega burnega dogajanja na nacionalni radioteleviziji? Da smo prvič zares zaživeli kot pravi kolektiv. Dogajanje nas je močno povezalo. Menim, da bo ta nova kakovost ostala.
Kako zaposleni na RTV gledate na vse več strankarskih kadrov, ki prihajajo na RTV? Imajo ustrezne kompetence? Kaj to pomeni za novinarske standarde?
Ne vem, v kolikšni meri gre za strankarska imena. Dvomim, da so člani kakih strank. Bi rekel, da večinoma niti niso. Sprašujete verjetno o Luki Svetini. Ga ne poznam. Enkrat sva si dala roke in to je to.
Potem nimate težav s tem, da je postal del ekipe Odmevov?
V odgovoru se bom navezal kar na generalnega direktorja RTV Slovenija Andreja Graha Whatmougha in besed iz nedavnega javnega pisma, ki ga je zaradi domnevnih elementov sovražnega govora v medijih, ki – tako je napisal – pri določenemu krogu ljudi uživajo zaupanje (ciljal je na Mladino in Dnevnik), naslovil na predsednika države in varuha človekovih pravic. Iz tega se da seveda razumeti, da ga manj vznemirja blatenje naše hiše in ustvarjalcev v medijih, ki, prosto po generalnem direktorju, ne uživajo zaupanja v javnosti. V redu. A da potem dopusti, da na RTV Slovenija za vodenje Odmevov njegova garnitura pripelje novinarja, ki je pred tem več let soustvarjal medij, ki celo po njegovih lastnih kriterijih – in tu se z njim strinjam – ne uživa takorekoč nikakršnega zaupanja, je nesprejemljivo. Tudi to je podoba trenutnega stanja in zmede pri vodenju RTV Slovenija. To je seveda profesionalno nesprejemljivo. Poleg tega novi voditelj ni doživel uvajanja v delo na nacionalki, ki smo ga bili deležni čisto vsi. Celo Tanja Starič, ki je sicer že pred tem vodila Odmeve, je pred vrnitvijo morala skozi popolnoma običajen in nujen proces uvajanja. To je strokoven pristop. Prepričan sem, da novi voditelj ne more biti dovolj dobro pripravljen za tako delo.
Želim vam veliko dobrih zgodb in oddaj še naprej. Za konec pa bi vas prosila še, če nam poveste kaj več o svojih mislih, ki jih izrečete na koncu Odmevov. Gledalcem so zelo všeč.
Te sem poskušal vpeljati kot neke vrste svoj osebni voditeljski pečat. Pomembno je, da je to v kontekstu nečesa, o čemer poročam. Me veseli, da so ljudje to tako dobro sprejeli. Kar se vodenja tiče, je sicer moj velik vzornik Robert Hochner, avstrijski voditelj podobne oddaje kot Odmevi. Žal je že pokojen. Sem ga pa zelo občudoval. Še posebej so mi bile všeč njegove bliskovite reakcije. Se mi zdi, da sem v tej smeri nadarjen tudi jaz. Se pa skozi leta na Odmevih zelo trudim napredovati. Kot novinarja so me zelo navdihovali tudi moj oče Evgen Bergant in njegov kolega Andrej Novak. Tudi moj stric Boris Bergant je odličen novinar.
Galerija
Poglej vse fotografije (5)
