Herman Rigelnik se naredi leta 1983, ko ga republiška vlada pod vodstvom tedanjega premierja Janeza Zemljariča imenuje za začasni kolektivni poslovodni organ v Gorenje. Vanj pripelje povsem novo vodstveno ekipo, ki takoj začne izvajati predsanacijski program v podjetju tik pred kolapsom. Pred tem je bil Rigelnik minister za industrijo, gradbeništvo in energetiko v Zemljaričevi vladi.
Rigelnik Gorenje do leta 1990 preoblikuje v sodobno korporacijo zahodnoevropskega tipa. Tega leta se podjetje prebije na 76. mesto med 500 največjimi svetovnimi družbami. Gorenje zaradi ukrepov, ki jih je uvedel Rigelnik, uspešno prebrodi tranzicijo, zaradi usmeritve na zahodne trge ga razpad nekdanje države ne prizadene kot ostala podjetja.
Rigelnik družbo zapusti leta 1991, po lastnih besedah zato, ker v njej ni bilo več izzivov. Nove izzive najde najprej kot direktor predstavništva Nove Ljubljanske banke v Münchnu, nato leta 1992 kot prvi predsednik državnega zbora Slovenije, kar ostane do leta 1994.
Politike se hitro naveliča, saj kritike težko prenaša oziroma jih sploh ne. Vrne se v gospodarstvo. Leta 1994 prevzame mesto generalnega direktorja ACH, kjer pa ne deluje kot povprečen tranzicijski menedžer. Namesto da bi delnice odkupoval od nevednih zaposlenih, ki bi vrednostne papirje prodajali za gotovino, je njegov pristop velikopoteznejši. ACH-ju dodaja vse več novih podjetij, najprej turistična, nato še Factor banko, leta 2002 doda hotel Union, leta 2004 pa še proizvajalko počitniških prikolic Adria Mobil, ki se na koncu izkaže za najbolj zdrav del Rigelnikovega imperija – dragulj v Rigelnikovi kroni.
Rigelnik spremeni osnovno filozofijo in dejavnost podjetja. Podjetje, ki je bilo namenjeno uvozu nemških in italijanskih vozil, predvsem prestižnih mercedesov, je oblikoval v mednarodni holding, prek katerega je obvladoval in vodil odvisne družbe. Skupina je na vrhuncu štela 36 družb in je bila razdeljena na štiri dejavnosti: proizvodnjo, trgovino z vozili, hotelirstvo in finančno naložbenje.
Menedžerski prevzem s politično podporo
Kot vsi iz kroga tako imenovanih »old boysov«, torej uspešnih direktorjev iz časov socializma, ki so svoj vpliv in moč ohranili skozi tranzicijo, tudi Rigelnik ni imel lastnega kapitala. Podjetij seveda ni predal v upravljanje delavcem, ki bi jih nato odkupili z ustvarjenim dobičkom. V očitnem konfliktu z ideologijo samoupravljanja, v kateri je preživel svoja formativna leta, je ustanovil menedžersko podjetje Protej, v katerem je bilo združenih 49 menedžerjev in nekdanjih menedžerjev. Sami seveda niso imeli nobenega omembe vrednega denarja, so pa imeli privilegij dostopa do posojil, za katera so zastavili delnice prevzetega podjetja.
Rigelnikova družbica tega seveda ne bi mogla storiti brez pomoči politike. Ko stranka LDS leta 2004 izgubi na volitvah, na Kapitalski družbi (Kad) pohitijo s prodajo 16-odstotnega državnega deleža Autocommercea družbi Infond Holding, ki je bila dejansko parkirišče za menedžerski prevzem Autocommercea, je poročala Revija Reporter. Kad tedaj vodi Borut Jamnik, prek katerega se prešivajo interesi strank LDS in SD, o njem smo v tej rubriki že pisali. Delež se je prodal brez javnega zbiranja ponudb, oblast je namreč prevzemala opozicija, za ustvarjanje videza transparentnosti pa je nemara zmanjkovalo časa.
Vendar tudi zgodba o uspešnem lastninjenju ACH nasede z nastopom finančne krize. Menedžerji kreditov, ki so jih najeli v imenu ACH, ne zmorejo več odplačevati. Leta 2013 je terjatev v skupni višini za 105 milijonov evrov in v paketu s terjatvami do Proteja, Elana, Polzele in Adrie Airways jih prenesejo na slabo banko oziroma Družbo za upravljanje terjatev bank (DUTB). Po poročanju portala Pod črto jih ta za neznano vsoto proda ameriški Bank of America Merrill Lynch (Bamli), domnevno so zanje dobili znesek v višini 80 milijonov evrov. V medijih se pojavijo špekulacije, da Bamli terjatve kupuje v imenu tretjega, nemara prejšnjih lastnikov, o tem, ali so od Bamlija dobili dovolj zagotovil, da zadeva ne bo romala k prejšnjim lastnikom, se sprašujejo tudi direktorji DUTB na zvočnih posnetkih sestankov upravnega odbora, ki jih je pridobil portal Pod črto. Tedanji izvršni direktor DUTB Torbjörn Mansson se je zavzemal za manj strogo preverjanje.
Iz Factor banke se je umaknil pravočasno
Še zgovornejša je zgodba Factor banke, ki jo država pošlje v likvidacijo pod finančnim ministrom Urošem Čuferjem. Lastniki si le nekaj tednov pred tem izplačajo 6,9 milijona evrov dividend iz dobička Factor banke. ACH je bil seveda solastnik banke. Slednje dejstvo Čuferju očita poslanec SDS Zvonko Černač, Rigelnik ga zato zvleče na sodišče in od njega zahteva javno opravičilo.
Avtomobila mu ni bilo treba obračati
Preden Rigelnik dokončno zapusti ACH, se izseli tudi iz vile v ljubljanskem Trnovem, ki jo je od podjetja najemal. O stopnji nepotrebnega razkošja, ki ga je užival tako imenovani rdeči direktor in partijski zlati deček, veliko pove dejstvo, da je imel v kleti te vile garažo za več avtomobilov, v njej pa vrtljivo ploščo, da mu avta ni bilo treba obračati.
Rigelnik od ACH kupi malce skromnejšo stanovanje pod Ljubljanskim gradom; 192 kvadratnih metrov veliko stanovanje s še 50 kvadrati terase dobi za ugodnih 700 tisočakov. Letni oddih si lahko privošči v rezidenci na hrvaškem otoku Brač, kjer ima po navedbah medijev vilo v vrednosti dva in pol milijona evrov. Namigov, da je lastnik, ni bil vesel, saj da je formalna lastnica hrvaška državljanka iz Zagreba. Po poročanju Reporterja ima Rigelnik z njo sklenjeno notarsko pogodbo, po kateri je pravi lastnik on.
Ostanke ostankov Rigelnikovega imperija prevzame sin
Danes so edini omembe vredni ostanki imperija v lasti družine Rigelnik hoteli. Gre za Grand hotel Union, Central Hotel in Hotel Lev. Oddajanje sob turistom v Ljubljani ni najzahtevnejši poslovni podvig, saj število prenočitev v prestolnici iz leta v leto narašča. Rekordnega leta 2017 je statistični urad zabeležil poldrugi milijon prenočitev, za kar 16 odstotkov več kot leta 2016.
Mali Rigelnik se tako lahko varno igra s tveganji – na svojem profilu na družbenem omrežju Facebook se je tako pohvalil, da je v hotelu Center uvedel nov poslovni model. Tarča niso več poslovni gostje, temveč mladi in navdušenci nad tehnologijami, ki želijo bivati v kapsulah. Zakaj bi se kdo odločil spati v kapsuli, ki sicer velja za najcenejšo možno obliko hotelske nastanitve, ki se je pojavila na Daljnem vzhodu, ni povsem jasno, a v dani statistiki prenočitev verjetno ni strahu, da bi bile prazne. Kapsulo si lahko privoščite za 40 evrov na osebo, pri tem pa si boste morali deliti tri kopalnice z gosti v desetih drugih kapsulah. Cena je primerljiva s tovrstnimi hoteli v Tokiu, kjer pa so cene navadnih sob vrtoglavo visoke.
Na koncu prehranjevalne verige so vedno zaposleni
Posledice dvomljivih poslovnih odločitev malega Rigelnika pa domnevno nosijo sobarice v njegovih hotelih. Za oddajo Tednik so razkrile, da so jih v hotelirskem imperiju malega Rigelnika zaposlovali prek podjemnih pogodb, delati so morale po 12 ur na dan in v tem času počistiti po 36 sob. Nadure so se brisale, tako so na koncu za svoje delo prejele po 800 ali 900 evrov. Zaradi dela po 14 ali 21 zaporednih dni so nekatere izgorele, ko pa dela niso več mogle opravljati, jim je družba v lasti malega Rigelnika pokazala vrata.
V polemiki z voditeljico Tednika Jeleno Aščič na družbenem omrežju Facebook je mali Rigelnik izpostavil, da tudi on dela po 60 ur na teden. A domnevno ne prek podjemne pogodbe.
