Vse delujejo prostovoljno zgolj s pomočjo donacij in radodarnosti občanov; v zahvalo, ker rešujejo življenja, pa jih še celo preganjajo birokrati. Peta po vrsti je začela delovati pro bono Ambulanta Hugo Chavez v Novi Gorici. Ki se prav tako spopada s pravno neurejenostjo, s pomanjkanjem delavoljnih zdravnikov in z grozljivimi zgodbami ljudi z roba.
Če človek zaide na strani Statističnega urada Slovenije, ki je eden najrealnejših poročevalcev o stanju v državi, lahko prebere alarmantne podatke: Slovenija je vse bolj bogata država revnih in socialno ogroženih državljanov. Vse več ljudi ne more do zdravnika, vedno več je akcij zbiranja denarja za operacije otrok v tujini. Samo na območju goriške regije so vrata v zdravstvene ustanove zaprta že več kot 600 ljudem – pred dobrima dvema letoma jih je bilo nekaj več kot 400. Tudi zato se je začela akcija odvetnice Ane Jug in medicinske sestre Lilijane Remec za ustanovitev pro bono ambulante v Novi Gorici.
Z versko skupnostjo do ambulante
Naša pravna ureditev pro bono ambulant ne zajema, čeprav je novogoriška že peta tovrstna ambulanta v Sloveniji in nastajajo vedno nove.
Vse se je začelo s Čezvesoljsko zombi cerkvijo blaženega zvonjenja. Ne glede na neobičajno ime ta verska skupnost svoje delovanje usmerja predvsem v dobrodelne namene. Verske skupnosti imajo pač dosti večje ugodnosti kot druge oblike organizacij. Naslednji korak je bila brezplačna ambulanta. Mimogrede, opozarja Ana Jug, v socializmu, o katerem tako grdo govorimo, ni bilo zdravstveno nezavarovanih in delodajalci si niso privoščili zlorab kot danes, ko si z zdravstvenimi prispevki polnijo svoje žepe, ob tem pa še celo ostajajo zunaj rešetk. Sama kot odvetnica deluje v Skupini kazenska ovadba, v kateri se bojujejo proti državnim zlorabam. Zadnja leta brani tudi veliko brezpravnih. V pro bono ambulanti je z neposrednim delom bolj zavzeta Lili Remec, pravni problemi padajo na Ano Jug, tudi drugi člani verske skupnosti pa se trudijo priskrbeti vsaj minimalna sredstva, da ambulanta sploh lahko obratuje.
Država teh ambulant noče videti
Čeprav jih ne bi smelo biti, pro bono ambulante rastejo kot gobe po dežju. Prvi, ljubljanski, ustanovljeni pred dvanajstimi leti, so sledile mariborska, koprska in novogoriška, snujeta jo še Velenje in Kranj, pobuda pa že prihaja tudi iz Novega mesta. Ministrica za zdravje jih niti ne omenja, še manj vprašanja, zakaj so nastale, in vendar rešujejo življenja bolnikov, ki jim je država obrnila hrbet. »Dvanajst let že država nima niti ene same črke pravne regulative! Ni zakona in ni izvedbenega predpisa, kako naj te ambulante delujejo. Zna pa zato birokracija greniti življenje prostovoljcem in aktivistom, ki jim pomagajo,« je jezna Ana Jug. »Ker pravil ni, se tistim prostovoljcem in dobrotnikom, ki niso všečni uradnikom, zelo slabo piše. Pro bono ambulante nimajo financiranja, živijo od dotacij in prostovoljstva. Tudi dajatvam so podvržene, če si ne uspejo zagotoviti statusa dobrodelnosti, zato se ne morejo prijavljati na socialne razpise. Da je absurd še večji, tak status podeljujejo tisti, ki bi morali prvi poskrbeti za zdravje državljanov. Celo plačani so za to. A počnejo le to, da s svojimi birokratskimi zablodami na vse kriplje ovirajo prostovoljce pri njihovem delu!«
Od ljudstva izvoljeni predstavniki se očitno ne zavedajo, da zdravje še živega, a hudo bolnega človeka potrebuje obravnavo danes, takoj.
Matej Tašner Vatovec je poslanec v državnem zboru in je za to zelo pereče vprašanje že zahteval posebno obravnavo. Od 54 prisotnih poslancev jih je samo sedem glasovalo za njegov predlog, 42 jih je bilo proti. »Človek bi jim privoščil blokirano kartico in hudo okužbo z rotavirusom, da na svoji koži doživijo to težavo,« se huduje Ana Jug. Od ljudstva izvoljeni predstavniki se očitno ne zavedajo, da zdravje še živega, a hudo bolnega človeka potrebuje obravnavo danes, takoj. Nihče ne pomisli, da nekje morda bolna čakata mlada mamica in otrok ... Denarja ali birokratske volje za pro bono ambulante pa – ni.
Pacienti so največkrat le neredni plačniki
Uporabniki brezplačnih ambulant so tisti, ki jim je pravica iz zdravstvenega zavarovanja zadržana, ker niso zmogli pravočasnega in rednega plačila prispevkov. Največkrat so to samostojni podjetniki, pretentani delavci, mladi, študenti. A velika večina zaostale prispevke celo plača, sicer resda z zamudo (ali jim prihodke pobere FURS z izvršbo), vendar vseeno ne morejo uporabiti zdravstvenih storitev, ko jih potrebujejo, ker je njihova zdravstvena kartica blokirana zaradi nerednih plačil. ZZZS torej v večini primerov na koncu dobi plačano, plačniki pa vseeno ne morejo izkoristiti zdravstvenih storitev in ostajajo bolni, pa nikomur mar. Na vprašanje varuha pacientovih pravic, naslovljeno na ZZZS, kako naj ljudje potem dobijo zdravstvene storitve, je prišel lakoničen odgovor: za stroške zdravnika ali zdravljenja naj plačajo sami in od Zavoda zahtevajo refundacijo. Človek, ki ni zmogel plačati zavarovanja, naj torej plača neznosnokrat višje stroške zdravljenja?!
ZZZS pobira denar, pro bono ambulante zdravijo zastonj
Mreža pro bono ambulant je zrasla predvsem zaradi zdravstveno zavarovanih oseb, ki nimajo tekoče poravnanega zdravstvenega prispevka, četudi s krajšo zamudo. Računalnik je neusmiljen, zazna že dan zamude – in zdravstvena kartica je blokirana.
Prav vsak od teh, ki so se znašli na ekonomskem spodnjem pragu, bi, če bi le imel denar, raje plačal znatno cenejši prispevek za zdravstvo kot pa drage zdravstvene storitve in potem čakal na morebitno milost in povrnitev. Zato je odgovor ZZZS samo to – izgovor. Prilaščajo si prispevke ljudi, ki v resnici nimajo zdravstvenega zavarovanja in za katere skrbijo pro bono ambulante. Tako prvi lepo pobira denar s pomočjo represije države, drugi pa pomaga zastonj in mora za prostovoljno delo (tisto, kar bi v resnici morala opraviti država) tej še plačevati davke. Narobe svet! No, to je le ena izmed tisočerih nebuloz birokratskega ustroja naše države.
Naj se znajdejo sami
Niso lenuhi, brezdelneži ali pijanci, ampak delovni ljudje. Uporabnikov ambulant pro bono z blokiranimi karticami je po ocenah od 16.000 do 20.000, trdi Ana Jug na podlagi svojih poizvedb. Govori se o še višji številki. Zavod za zdravstveno zavarovanje številko sicer pozna, prav tako tudi FURS, ki te ljudi izčrpava do zadnjega centa, vendar so podatki skriti pod krinko varstva osebnih podatkov ali pod krinko nepobranih obveznosti. Ti ljudje največkrat delajo kot suženjski s. p.-ji, ki so nadomestek nekdanjega proletariata, za delodajalce zgolj strošek. Naj se znajdejo sami, je običajno prepričanje. A ker morajo tudi jesti in piti, kdaj pa kdaj kupiti celo kaj drugega, najprej običajno ostajajo neporavnani prav prispevki za zdravstvo. Skoraj vsakdo med nami ima med bližnjimi kakšnega »samostojnega podjetnika«, ki mu delodajalec odmerja tako skopo plačilo, da ne pokrije niti davkov in prispevkov. Seveda pa so uporabniki teh ambulant tudi tisti, ki jim delodajalec »pozabi« plačati zdravstveni prispevek, in pogosto to izvedo šele v javni ambulanti, ker je kartica blokirana.
Zdravniki nočejo ali si ne upajo delati
Na kaj vse je naletela v ambulanti soustanoviteljica Lilijana Remec? »Pred odprtjem naše ambulante nisem imela vtisa, da bo tako težko dobiti zdravnika prostovoljca. Vendar sem se zmotila. Po začetnih neizpolnjenih obljubah sem bila v ambulanti dva meseca sama, vsako sredo po tri ure. Ljudje so sprva na srečo bolj klicali za nasvete, kot pa so prihajali osebno.« Z ambulanto zdaj sodeluje splošna zdravnica Nada Ranisav Lartey, ki se vsak teden vozi iz vzhodne Slovenije, zaradi česar je proračun ambulante obremenjen z visokimi potnimi stroški. Vzpostavili so stik s prim. dr. Hildo Šavrič Veličkov, ki je obljubila pomoč, a jo je žal premagala bolezen. Mar zdravniki delajo le še za dobiček? No, počutijo se tudi nesposobne za odgovornost, kot je delo v brezplačni ambulanti, čeprav si želijo pomagati. Pogosto namreč gre za zelo kompleksne primere, tako zdravstveno kot socialno, in potrebnih je veliko poti, povezovanja, logistike, klicanja in prošenj, pravi Lilijana. V veliko pomoč jim je prostovoljna socialna delavka, specializantka s področja gerontologije, pogosto pa sodelujejo tudi s CSD Nova Gorica in Sežana.
Od mamice brez denarja do umirajočega
Vsak človek ima pravico umreti v postelji, brez bolečin, sit in na toplem, ta bolnik pa je umiral popolnoma sam.
Samo nekaj primerov! Mlada mamica z malčkom se zaradi pomanjkanja denarja ni zmogla odzivati na klice razvojne ambulante Stara Gora. Vskočila je omenjena prostovoljka, šla po mamico in otroka, ju peljala na pregled in potem še domov. Tako so preprečili sankcije, ki bi jih sicer moral po dolžnosti izvesti CSD. Gospod je ležal doma v terminalnem stadiju rakavega obolenja, z neurejenim zdravstvenim zavarovanjem in podhranjen. Iz brezplačne ambulante so mu najprej priskrbeli energijske napitke, ki so jih dobili z donacijami. Vsak človek ima pravico umreti v postelji, brez bolečin, sit in na toplem, ta bolnik pa je umiral popolnoma sam. S socialnim delavcem jim je uspelo urediti, da če ne bo sprejet dogovor z ZZZS-jem, bo dolg pokrila Hiša dobrot v okviru Čezvesoljske zombi cerkve. Pacient je lahko umrl na paliativnem oddelku. Primer s CSD Sežana: v brezplačno ambulanto so dobili klic socialne delavke, da je na terenu mlada pacientka, ki ima hude duševne težave in potrebuje terapijo. Zanjo sicer skrbi zdravnica iz te občine, psihiatrinja, ki ji pomaga zunaj delovnega časa, ne sme pa ji predpisati tablet. Pacientka namreč ni zdravstveno zavarovana, živi pri mami. Vzpostavili so stik z mamo, ji poslali zdravila in ji bodo do urejenosti statusa z njimi pomagali še naprej.
Ko podjetje ni plačalo prispevkov
Trenutno se trudijo za to, da bi dobili kakšnega mladega zdravnika pripravnika, ki potrebuje izkušnje, a zakon pravi drugače. Potrebujejo tudi prostovoljca tehnika zdravstvene nege. Pa nekoga, ki bi prostovoljno sledil razpisom občin in podobnim humanitarnostnim razpisom.
Spet telefonski klic, ženska je povedala, da je njenega moža podjetje odpustilo kot tehnološki presežek. Na Zavod se ni mogel prijaviti, ker je šele tam izvedel, da podjetje ni plačevalo obveznosti iz naslova davkov in prispevkov. Mož je diabetik, potrebuje dve vrsti inzulina petkrat na dan, v času klica je imel dovolj inzulina le še do naslednjega dne. Na srečo so imeli v ambulanti donirani obe vrsti inzulina in so ga z njim založili za dva meseca. Spet so rešili življenje! Ali pa mlad človek, letnik 1974, s. p. z neporavnanimi obveznostmi. Klasični primer. V brezplačno ambulanto je klicala njegova partnerica in povedala, da ima že mesece vsako noč hude bolečine. Povabili so ga na pregled v ambulanto. EKG je pokazal hudo angino pectoris, v bolnišnici so jo potrdili. Urgentna zdravnica mu je povedala, da mora ostati pri njih, in mu v podpis ponudila papirje, ki bi ga zavezali k plačilu zdravljenja in bivanja. Možak je odklonil in ji mirno povedal, da če ga ne ubije bolezen, ga bo račun. Z izvidom se je vrnil v ambulanto pro bono in dobil zdravila pri njih. Očitno je preživel, saj je čez čas sporočil, da je dobil redno službo. Novo rešeno življenje! Primerov je seveda še več, a nima smisla naštevati, pravi Lili Remec.
V ambulanto torej prihajajo izmučeni delovni ljudje, ki so se znašli v kompleksnih težavah. Njihovo število se hitro povečuje, zato ambulanta potrebuje resno pomoč. Trenutno se trudijo za to, da bi dobili kakšnega mladega zdravnika pripravnika, ki potrebuje izkušnje, a zakon pravi drugače. Potrebujejo tudi prostovoljca tehnika zdravstvene nege. Pa nekoga, ki bi prostovoljno sledil razpisom občin in podobnim humanitarnostnim razpisom. Tudi na tamkajšnjo srednjo zdravstveno šolo so naslovili dopis s prošnjo, ali je mogoče vsaj enkrat na teden vključiti dijake v prostovoljno delo za urejanje in pospravljanje doniranih zdravil. Na odgovor še čakajo.
Potreben je uradni status
Ana Jug si želi, da se uredijo status, standardi in financiranje teh ambulant, saj so odvisne od dobre volje donatorjev in od socialnih razpisov. Ko se je lotila projekta, je šele spoznala, da zdravstveni delavci ne morejo opravljati javnih del. »Velika ironija! Prav zdravstveni delavci obvladajo veščine, ki so še kako pomembne za javno dobro. Navadno se pošalim, da je poklic zdravnika edini, ki ga mora zdravnik opravljati tudi na črno, sicer izgubi službo na belo, pri tem mislim na Hipokratovo prisego in zdravnikovo pomoč pri prometni nesreči.«
Koncerti, darila, pomoč lokalne politike
Ker mora drugače od drugih zdravstvenih ustanov pro bono ambulanta sama skrbeti za svoje finance, so se že zvrstile različne akcije, ki so jih izdatno podprli člani verske skupnosti in Goriška.si. V amfiteatru gradu Kromberk so pripravili koncert šansonov Svetlane Makarovič z gosti. Orali so ledino v šempetrskem Mladinskem centru z dobrodelno avkcijo umetniških slik in unikatnega nakita. Zanjo je Ana Jug poklicala ljubljansko Antico Carniolo, v kateri je največji poznavalec Jaka Prijatelj. Ta ji je svetoval, kako naj avkcijo vodi. Založba Sanje jim je omogočila sodelovanje tako, da njihove knjige ponujajo pod izjemno ugodnimi pogoji, pri čemer je vsa razlika v ceni namenjena pro bono ambulanti. Tudi člani Goriške.si so se izkazali z donacijami in prostovoljnim delom. »Sicer niti ne vem za vse donatorje, ker nas je več aktivistov v Hiši dobrot in pri Goriški.si, lahko le rečem, da verujem v dobro in dobrodelnost in da moja vera daje rezultate. Tu so še mestna občina Nova Gorica, župan, svetniki in načelnica Marinka Saksida, ki so podprli projekt!« Vsi so pripomogli, da se lahko rešuje zdravje in življenje ljudi. Kaj pa, če ne bi?
