V knjigi se v čarobnih besedah kot na zlatem pladnju ponuja priložnost za prepoznavanje prepleta in povezave med nami in Naravo.
»Naša draga Narava je res posebne vrste zdravnica, zaupnica, sopotnica. Če dovolite dotik, vas besede popeljejo v globine. Tam se lahko zgodi zdravljenje, obrat in nov korak. Čutno dojemanje in spoznavanje sebe v univerzalnem Jeziku Narave je res veliko darilo Življenja. Velik blagoslov je, če znamo govoriti in živeti Jezik Narave. Ne pomeni, da vedno boža. Včasih potisne, včasih celo izbruhne z močjo vulkana. A vedno z namenom, da te povabi globlje vase, vate. Tja, kjer se skrivajo vsi zakladi zemlje in neba … Večnega obstoja. Besede nemalokrat izzovejo bolečino, hrepenenje, davno zakopan spomin samo zato, da se lahko izprazni posoda, da se naredi prostor za novo, za še več ljubezni. Knjiga je neke vrste zelen ocean, v katerem se lahko plava, pluje ali potaplja v svojo univerzalno razsežnost. Zdrami, strese, sesuje ali le nasmeji,« svoje delo opiše avtorica.
Preden nam nakloni delček svoje čudovite poezije, jo poprosimo, da se nam predstavi še sama. Z veseljem nam ustreže.
Ste rojeni v mestnem ali vaškem okolju?
Prva leta svojega življenja sem preživela v mestu. A je kljub temu tudi mesto pustilo pečat Narave. Igre na travniku pred hišo in skrivalnice ob bližnjem gradu so pritisnile na prave tipke. Že takrat je bil stik drugačen od vrstnikov. V najstniških letih smo se preselili v vaško okolje. Tu sem bila deležna Narave in življenja povezanega z Njo še v drugih oblikah. Danes vem, da je bilo to veliko darilo.
Kako občutite naravo?
Narava mi je od nekdaj predstavljala in nudila domačnost, sprejetost, varnost. Sprva nezavedno, kasneje sem odhajala v njen objem namensko. Vdihniti, se sprostiti, jokati ali se enostavno le sprehoditi po njenih prostorih. Osebno mi nudi vse, kar potrebujem. Tako na telesni, čustveni ali duhovni ravni. Vedno sprejme, ne sodi, nahrani in zdravi.
Se vsak dan družite z njo?
Zelo redko pride dan, ko ne grem k njej na obisk. Praktično vsak dan jo vsaj malo pozdravim, jo vsaj malo vdihnem. Tam se razelektrim in nevtraliziram. Se mi zdi, da se kar avtomatsko razpusti vse, kar si naložim čez dan na ramena. Dih je takoj lahkotnejši, korak mehkejši.
Ali naravo na različnih koncih sveta čutite drugače?
Drevo je tisto, ki najprej pokliče oko ali občutek… ne glede na to na katerem koncu sveta se nahajam. Seveda tudi kamen, reka, morje, veter. Simfonija Narave je vedno čarobna. V vsakem okolju. Vsak trenutek. Sicer specifična. A prav ta specifika ustvari čarobnost življenja. Posebno hvaležna sem, da zaznavam življenje na način kot ga. Moj svet je lep in pisan. Veselim se raznih odtenkov. Tudi tistih temnejših. Prav zaradi njih kontrast naredi piko na i. Narava je povsod, na vseh koncih sveta magična na svojstven način.
Kakšen posebej lep in morda kakšen žalosten trenutek, ki ste ga doživeli v naravi?
Težko izpostavim, ker je večina trenutkov v naravi neponovljivih in izjemnih. Če se jo le odločimo tako doživeti. Komunikacija z Njo mi je posebno ljuba. Vedno sodeluje vsa živež, vsi prebivalci. Tako zelo prijetno je, ko priskaklja mimo ravno v pravem trenutku veverica, zapiha veter, se oglasi ptica. Včasih je dovolj, če samo sedim in poslušam. Verjetno je težko razumljivo tistemu, ki doživlja naravo mogoče z zadržkom ali mu je tuja. Nismo vsi povezani na enak način z Njo. Tistim zemljanom, ki si nataknejo slušalke v ušesa, ko se odpravijo v naravo, zna biti samo po sebi umevna in darila zdrvijo mimo njih.
Kako ji vračate ljubezen, s katero vas obsipava?
Drži kar pravite. Tam smo dobesedno zasipani z ljubeznijo. Narava je sicer izjemno hvaležna, če ji pustimo v namen kompostiranja ne samo organske odpadke, pač pa tudi podedovane ali privzete vzorce, potlačene stiske, raznovrstne bolečine, ki jih občutimo in jih ne potrebujemo več. Vse tisto, kar nas v notranjosti omejuje in preprečuje svobodo, mir in globok vdih z veseljem sprejme in preobrazi.
Cikel se sklene tudi tako, da objamem drevo in dam najlepše, kar imam. Da pozorno in prijazno stopam po njenih poteh in nežno odstiram tančice svoje poti. Nemalokrat me izjemno žalosti, ko najdem v gozdu nerazgradljive odpadke. Poberem, kar ne sodi tja. Nenazadnje je ena oblika vračila tudi izdaja dvojezične knjige z naslovom Jezik Narave. Materiali, iz katerih je narejena, so skrbno izbrani: uporabljen je les Bukve, prebivalke naših gozdov. Tiskana je na brezkislinskem arhivskem papirju, za naslov na reciklirani ekološki platnici pa je uporabljena folija, ki vsebuje 22 karatno zlato. Vsak izvod je izdelan ročno z veliko ljubezni.
Predvsem pa menim, da je Naravi najdragocenejše darilo in zahvala širiti Njen glas in živeti, kar uči.
Kako in kdaj so se v vas začele rojevati pesmi o njej?
Že leta nazaj je sem in tja priletel kak verz z njeno vsebino. A takrat se mi niti sanjalo ni, da ima toliko za nas. V obdobju spoznavanja sebe sem večkrat poiskala zavetje pri Njej. Takrat sem dojela, da me zdravi, neguje, uči. Narava je zame najmogočnejša zdravnica tega planeta. Specialistka za vsa možna področja. Eden od načinov kako se je predstavila meni, kako deluje, je zapisan v mojih pesmih, pesnitvah in zapisih v knjigi Jezik Narave. Tako malo je potrebno, da se spomnimo in dojamemo Njen jezik. Meni izjemno simpatičen, igriv in lahkoten, a hkrati odločen in močen.
Pesem in zapis je iz svoje zbirke Suzana izbrala posebej za obiskovalce naše spletne strani.
MOJ VEM
Moj vem me pripelje vedno domov.
Vedno. Čez vse hribe in doline,
čez vse vrtince, prepade in vrtine,
čez vse poplave, suše, bolečine.
********************
Moj vem je srčni moj prijatelj,
srečen, navdušen moje zgodbe je pisatelj.
Z roko v roki hodiva in se zavezniško objameva.
Vse naju podpira, do neba odmeva.
********************
Drug drugemu sončnice, dišečih rož natrosiva.
Na jasi ob gozdu žarke ljubeče poprosiva,
naj božajo, žgečkajo in z nama se igrajo.
Vile in škrati navdušeno roke podajo.
********************
Na polno, široko krila razprem, ko ob meni stoji moj Vem.
Pa kaj, če zanese, odnese in se spotaknem.
On z mano je. Z nežnim dotikom, lepo besedo
ali le roko na mojem ramenu uženeva vsakršno bedo.
NJEGOV GRAL
Dan kot prejšnji in pred prejšnji … pokliče v gozd. Z nasmehom na obrazu se odpravim dušo hranit. Nič hudega sluteč poslušat veveričji skeč. Z odprtim srcem hitim, postojim, za trenutek odletim … moj Bog … Živim. Zvedavo opazujem red. Vse ima svoj namen in sled.
Na jasi za skalo pa šok … Postojim, upočasnim korak. Podivjana, stekla lisica … žre, trga, cefra … moje srce, mojo bit. Kot vkopan odrevenim. Nikakor ne morem dojeti kaj sem ji storil, kaj sem zakrivil, da tako brezčutno , nesramno rani, izda svetost obstoja. Omotičen se opotečem, padem … obležim. Kot v transu, v sekundi vse izgubim. Zaskeli. Rez je narejen. Moje bitje krvavi. V potokih teče vera, ljubezen … Vse kar mi pomeni … Vse odteče. Še zadnja kapljica krvi.
Prazen, nemočen ležim na mehki gozdni preprogi in nemo strmim, ihtim. Ne razumem. Res ne razumem. Iz globin z zadnjimi močmi samo še zamolklo zaječim. Ni me več. Umrl sem.
V neki drugi dimenziji premaknem telo. Gre. Ok … gre. Kolikor znam in zmorem oskrbnim rano. Skrijem, prekrijem, obložim z vsem kar mi pride pod roke. Tako mojstrsko, da kmalu izgine iz obzorja. Z leti oglušim, oslepim, okamnim. Čez čas v daljavi zaznam le še neznaten odmev, grozeč spomin. Kljub temu, da v globinah od bolečin le nemo ždim, se nasmejim. Zdaj hodim. Dobro mi gre.
Sem in tja slišim tih šepet duše. Iz davnin, globin prepoznam domač glas … Hej Dragi … Daj prosim pojdi v gozd, na travnik, ob reklo, pod slap. Daj prosim pozdravi. Naberi si bilke zdravilne in položi na rane obkladke osvežilne. Popij brezov sok, povonjaj pomladi cvet, postoj in prisluhni ptičjemu petju … opazi čudeže matere narave. Predaj ji vse krče, bolečine, ujetosti, blokade. Ne ustraši se, če zaskeli, če aritmija prihiti. Samo dihaj in sprejmi blagoslove, blagodejnost. Pridi, naj ti povrnem Moči, Milost, Celost. Naj zopet vir bo mir in čistost. Naj ljubezen znova obsije, zasije, steče po žilah in vejah, po deblu v srce. Samo dihaj in dopusti, da se znova pretaka sladki nektar življenja. Naj ponovno žubori Izvir tvoj rajski.
Na čaroben način se me dotakne angel. Nežno zapoje … Naredi obrat ljubi brat. Kar pogumno … prigovarja škrat, zapleše vila. Zaupaj, verjemi srčni bojevnik. S tabo smo. Čas je. Varno je ponovno vzeti v roke svojo čašo. Naliti studenčnico, nazdraviti, častiti. Varno je ponovno iz svojega Grala piti … se odžejati, radostno slaviti.
