Nekoč v pradavnini so se naši predniki preživljali z lovom, ribolovom in pa nabiranjem užitnih rastlin. Poznali so tudi že nekatere zdravilne rastline, s katerimi so si zdravili razne bolezni, toda pri lovu na divje živali te rastline niso prav nič pomagale. Tukaj je prišlo do hudih ran in lovci so izkrvaveli, seveda niso znali kako nadomestiti izgubljeno kri. Tu jim niso pomagali niti obredi in prošnje k njihovim bogovom.

##IMAGE-4002958##

Že takrat so vedeli, da brez krvi ni življenja, vendar je človeško telo bilo za njih nekak misterij in so se mu vedno čudili. Nikakor niso znali, kako bi to kri nadomestili, da bi človeka ohranili pri življenju. Moralo je miniti mnogo stoletij, da so prišli do tega znanja in to šele, ko se je znanost toliko razvila in to v sodobnem času, da je mogoče prenašati kri iz človeka na človeka.

Prve transfuzije so bile precej tragične za bolnike, vendar so raziskovali naprej. Tako je dr. Robert Lower, ki se je ukvarjal z živalmi, velikemu psu izčrpal vso kri in ju dal dvema manjšima, ki sta okrevala. Vendar to se ni obneslo, naslednji pacienti so bili žrtve teh poskusov.

Kljub temu so razni zdravniki poskušali še druge načine. Prišlo jim je na misel, da bi mogoče bila najbolj primerna kri mladih jagenjčkov. Tako je bila leta 1667 izvedena prva transfuzija jagenjčkove krvi, vendar je bil tak poskus vprašljiv in pravzaprav prepovedan zaradi splošnega vraževerstva, ki je bilo razširjeno povsod, ne samo pri običajnih ljudeh, temveč tudi pri vladajočih. Tako so vsi poskusi zamrli za kakšnih 150 let.

Leta 1818 je neki porodničar ob pogledu na porodnico z zelo hudo krvavitvijo poskusil transfuzijo s človeško krvjo in porodnico tudi rešil.

Ta dogodek je seveda odmeval po svetu in vsi so želeli, da bi jim ta zdravnik predaval, vendar ni hotel, nadaljeval je rajši s svojim študijem o človeški zgradbi in predvsem o krvi. Za časa svojega življenja je opravil deset transfuzij, preživelo je pet pacientov.

Vsi medicinski strokovnjaki so po tem začeli intenzivno študirati zgradbo našega telesa, vlogo krvi, brez katere ne moremo sploh živeti, sestavine v krvi, ki so najbolj pomembne, in na stotine stvari, o katerih se nam prej ni niti sanjalo. Ugotovili so tudi, da imamo več vrst krvi in za transfuzijo je seveda najboljše dati kri iste vrste.

Kaj kmalu so bili ustanovljeni oddelki za transfuzijo in marsikatero življenje je bilo rešeno. Ker pa je bilo zelo veliko nesreč bodisi pri avtomobilizmu, v tovarnah, gozdovih … so ugotovili, da je krvi premalo in takrat je bilo ustanovljeno tudi prostovoljno dajanje krvi.

V Sloveniji imamo krvi dovolj, drugače pa je v nekaterih drugih državah, kjer ni prostovoljstva in je treba darovano kri plačevati, kar presega vse meje solidarnosti in človečnosti. Ne morem razumeti, da mojo kri, ki sem jo darovala za rešitev, mogoče ravno otroka, nekdo prodaja in si polni žepe, ne da bi pomislil, da je otrok zaradi tega umrl.

Pravimo, da smo se od vseh živih bitij ljudje najbolj razvili in postali civilizirani, če se pa to dogaja, da darovano kri prodajajo, je civilizacija zelo daleč od nas in s takim vedenjem jo bomo težko dosegli.

14. junij je svetovni dan krvodajalcev, dan, ko razmislimo o tem solidarnostnem dejanju in vse ozavestimo o tem, da nam kri rešuje življenja.

To je dan, da se zahvalimo vsemu strokovnemu zdravstvenemu osebju, ki skrbi, da je krvi dovolj in da je zdravstveno neoporečna.