Arhiv Štajerskega Tednika

Kljub temu da si šole želijo več lokalne hrane, pa ne dosegajo niti zakonsko dovoljenih 20 %. Razlogi so v majhnih mrežah lokalnih ponudnikov, ki bi lahko redno dobavljali tako velike količine hrane, kot jih šole potrebujejo, in previsokih cenah.

Na Osnovni šoli Ljudski vrt na Ptuju pozimi naročijo približno 12 % lokalne hrane, poleti pa 15 %. »Sodelujemo s približno 20 dobavitelji in mreža se še širi. Sedaj so se kmetje že bolj opogumili, na začetku niso pristopali k nam s ponudbami. Kar se tega tiče, se stanje izboljšuje,« pojasnjuje organizatorica šolske prehrane na OŠ Ljudski vrt Petra Zafošnik. Vseeno pa na šoli ne upajo skleniti zavezujočih pogodb z vnaprej določenimi količinami hrane, zato se odločajo za okvirne dvoletne sporazume, razlaga ravnateljica Tatjana Vaupotič Zemljič: »Kmetje ne morejo vedeti, kakšna bo letina in se zavezati, da bodo velike količine hrane lahko redno dostavljali. Poznam šole, ki so sklenile pogodbe z dobavitelji jabolk, ti so imeli slab pridelek in so jim na koncu namesto lokalno pridelanih dobavljali jabolka iz Madžarske.« Ravno zato, ker je šola Ljudski vrt velika, šteje namreč kar 700 učencev, takih pogodb ne morejo sklepati.

Cena malice za enega otroka je 80 centov, kosilo stane 2,2 evra. V to so vštete tako sestavine kot stroški dela, zato je treba jedilnike smiselno zastaviti. Ob tem, da je jedilnik v skladu s predpisi, mora biti tudi finančno vzdržen, opozarja ravnateljica: »Pomislite, da otrokom malica ali kosilo ni všeč. To potem ostane na krožnikih in ob tem, da je bila taka hrana že izhodiščno dražja, vštejmo še strošek odvoza odpadle hrane.« Kot pravi, so lahko pogosto ravno zato v dilemi, kaj ponudi otrokom: »Ali zdrav obrok, ki ostane, ali kupljeno hrano, ki jo imajo radi?«

Otroci še vedno ne marajo zelenjave

Preberite več v Štajerskem Tedniku