Osebni arhiv

Andreja Zalokar iz Borejec je mamica treh otrok, ki je pred petimi leti na družbenem omrežju odprla profil Mlekarica. Želela je z drugimi ženskami klepetati o materinskih temah, o dojenju, črpanju mleka in nasvetih. Pričakovala je skupnost kakšnih 50 mam, a je število hitro naraščalo, vključila se je v projekt Poni, pridobila informacije o poslovni poti ter ob službi odprla popoldansko dejavnost, v kateri se ukvarja s svetovanjem o črpanju mleka in hranjenju s stekleničko.

S tematiko zgodnjega hranjenja otrok se je začela ukvarjati, še preden je dobila prvega otroka, še bolj intenzivno pa sredi druge nosečnosti. »S partnerjem sva izvedela, da ima srednji sin razcep ustnice. Na sredini nosečnosti še ni bilo prognoze, kako obširna bo deformacija, in prvo vprašanje, ko ti nekdo pove, da bo z otrokovim obrazom, ustno votlino nekaj narobe, je bilo, kako ga bom hranila. Na prvem mestu mi je bilo, da otrok dobi moje mleko, tudi če se ne bo mogel dojiti. Začela sem raziskovati, kako črpati mleko,« začne.

Preberite še ...

Zanimivosti

Kako dolgo še? Čakalne vrste se daljšajo, bolniki pa iščejo rešitve

Ker med slovenskimi zadetki na spletu ni našla nič primernega, je iskala nasvete pri svetovalkah za dojenje in vse so ji govorile, naj se trudi in bo že videla, kako bo po porodu. To ji ni nič pomagalo, želela je konkretne informacije, kako se tega lotiti. Nato je naletela na številčno ameriško skupino mam in kot pravi, se ji je odprl nov svet. Spoznala je nove načine, nove črpalke, predvsem pa dobila številne nove informacije. »Deček se je rodil, prvi trije meseci, ki so bili najbolj kaotični, so šli mimo, jaz pa sem začutila potrebo, da bi se z nekom o tem pogovarjala in našla mame, ki so v podobni situaciji. Snežna kepa se je odkotalila, pojavljati so se začele mame, ki niso želele pogovora, ampak informacije.« Zalokarjeva praktične izkušnje nadgrajuje z izobraževanjem iz vseh dostopnih virov, vključena pa je tudi v izobraževanje Soffi, s katerim pridobiva znanje o hranjenju otrok s posebnimi potrebami.

Pomembna je podpora

Andreja Zalokar, ki se je v Prekmurje preselila iz Štajerske, širi informacije o črpanju mleka, črpalkah, hranjenju s stekleničko in podobnim, prav tako sodeluje s podjetnicami, ki uvažajo v Slovenijo nove izdelke. To se ji zdi pomembno, ker meni, da se v Sloveniji pogovarja samo o dveh načinih hranjenja – ali dojiš ali hraniš z nadomestnim mlekom –, o drugih enakovrednih načinih pa so informacije skope. V skupini povezuje ženske z različnih koncev Slovenije, vključene so svetovalke za dojenje, pridružilo se jim je tudi veliko zdravstvenega osebja. »Tudi jaz se vključim povsod, kjer in ko imam priložnost. Več kot denar mi pomeni to, da lahko nekomu olajšam življenje,« poudari.

Bobo

Zaveda se, da je v zvezi z dojenjem veliko različnih mnenj in pogledov. Sama razlog za to vidi v pomanjkanju informacij. »Če se spomnim sebe pri prvem otroku, je bilo enako. Misliš si, da ne potrebuješ črpalke, da je naravno in normalno dojenje. Dela populacije, ki črpanje potrebuje, pa ne vidimo. Ne vidimo nedonošenčkov, otrok z razcepom ustnice, cerebralno paralizo, Downovim sindromom ... Ti otroci so dan, dva po porodu ločeni od mame in še bolj kot drugi potrebujejo njeno mleko. Za žensko pa je lahko črpanje mleka bilka, ki se je oprime,« razlaga. Več žensk ji namreč pritrjuje, da jih je prav ta način v obdobju, ko so lahko otroka le gledale v bolnišnici, povezoval z njim.

Omenjena izkušnja je Zalokarjevo prisilila, da na vse skupaj začne gledati drugače. »Na neki način se mi zdi prav, da moramo podpirati dojenje in materino mleko. A je tudi veliko žensk, ki se odločijo za mlečno formulo in stekleničko, ker mislijo, da bodo zaradi dojenja imele povešene dojke, ali zato, ker tudi stroka včasih zapelje v to smer. Ni prav, da mame na začetku nimajo prave podpore in da nekateri gledajo na črpanje mleka kot na sovražnika.« Nanjo se obrača tudi vse več žensk, katerih otroci imajo zajčjo ustnico. Dve, ki imata otroka s popolno shizo, črpata in sta uspešni, in to predvsem zato, ker sta vedeli, kaj početi, in prav to je dobra popotnica za materinstvo, tako Andreja Zalokar.

Informacije ne bolijo

Sama je prvega otroka dojila, za drugega je mleko črpala, tretjega prav tako doji. Oba načina hranjenja imata po njenih besedah prednosti in slabosti, velikih razlik pa ni zaznala. Meni, da bodoči starši navadno začnejo prepozno iskati informacije. »Poudarek je vedno na spodbujanju dojenja, a s tem se odriva druge načine. Realnost je, da se mame spravljajo črpat mleko, pa ne vedo, kaj počnejo, da dohranjujejo otroke s stekleničko, pa prav tako ne vedo, kaj delajo. Sprenevedati se, da starši ne potrebujejo informacij, ni prav.« Ravno zato se ukvarja z opolnomočenjem žensk v nosečnosti ali takoj po porodu. Najbolj pomemben nasvet, ki ga deli z drugimi, je pridobivanje informacij pred porodom. »Prav tako je treba iti v iskanje informacij z odprtimi možnostmi. Najslabše je, če nekdo reče, da bo dojil, in vso energijo vloži v to, potem pa se mu podre svet, če to ne steče. Informacije ne bolijo in ne škodijo, ampak pomagajo, sploh ko se v težki situaciji spomniš, kaj si prebral, slišal in kaj lahko storiš.«

Ali mame danes stežka prosijo za pomoč, če kaj ne gre? Andreji Zalokar se zdi, da je med nekaterimi prisotna miselnost, da je pomoč svetovalke le stran vržen denar. »Je pa tudi ogromno posmehovanja. In to s strani žensk, mam, ki nimajo težav. Pojavljajo se izjave, da ženske danes nič ne znajo narediti brez svetovalk. Super je, če se je nekomu vse dobro izšlo, je pa treba razumeti, da marsikdo tudi potrebuje pomoč,« še pove Zalokarjeva, ki je trenutno na porodniškem dopustu. Po tem, ko se bo vrnila v službo, profila Mlekarice ne bo zaprla, ampak bo še naprej svetovala. Želi si priti tudi do zdravstvenega osebja in do drugih ključnih oseb, ki se z materami srečajo takoj na začetku in bi morale znanje o različnih načinih hranjenja otrok predati, a ga nimajo ali pa je to zastarelo in skopo.