Arhiv NTRC

Otroška ambasada je, kot pravi Ljubica Tanko, nesebično gibanje v sebičnem času, ki temelji na sistemu vrednot in otroških potreb ter na konvenciji Organizacije združenih narodov o zaščiti otrok. Pripravila je tri predloge za imenovanje ulice po otrocih v Celju, in sicer Ulica otrok Evrope, Ulica otrok Slovenije ali Ulica otrok sveta. Pobudo bo v teh dneh naslovila na komisijo za imenovanje, preimenovanje, ukinitev in spremembo območij, ulic in naselij v Mestni občini Celje. Glede na pozitiven odziv v kabinetu župana pričakuje, da bodo predstavniki odločanja prisluhnili tudi otrokom, Če bo pobuda sprejeta, jo bodo predstavniki slovenske otroške ambasade posredovali tudi drugim občinam po Sloveniji. »Zakaj ne bi imelo vsako mesto v Sloveniji svoje ulice otrok? Celje naj bo prvo mesto. Knežje mesto, ki se ponaša z bogata zgodovino aktivnosti otrok si to nedvomno zasluži,« je prepričana.

V življenju ste počeli marsikaj, a stalnica v vašem življenju ostaja zavzemanje za otroke in njihove pravice. Zakaj?

Zato, ker v meni še vedno živi otrok. Dobrodušen in pogumen otrok. Vse življenje v sebi negujem otroško dušo. V tem kaotičnem svetu to sicer ni vedno lahko, a je vredno. Za otroke in celotno družbo, saj se dandanes soočamo z zahtevnimi izzivi. Uspešno jih bomo premoščali le povezani v sočutju in solidarnosti.

Že v osnovnošolskih letih sem kot desetletna deklica opozarjala, da ni prav, da so nekateri šibkejši otroci odrinjeni in zapostavljeni. To s strani učiteljev ni ostalo neopaženo, zato sem ob koncu šolskega leta v dar prejela knjigo z naslovom Srce. Empatija do sočloveka se je že takrat prebujala v meni. Spomnim se sošolke Irene, ki je imela težave z motoriko pri hoji in pisanju. Bila je v posmeh večini sošolcev. Njihovo početje me je prizadelo, nisem mogla dojeti, zakaj so takšni. Ireno sem spremljala na poti domov iz šole in ji nosila torbico. Očitno je to moje početje veliko pomenilo tudi njeni mami, saj me je 20 let kasneje obiskala in mi podarila domač koruzni kruh. Njene hvaležnosti ne bom nikoli pozabila. Očitno tudi ona moje ni.

Tenkočutnost vam torej že v letih odraščanja ni bila tuja. Potemtakem ne preseneča, da ste se vpisali na srednjo zdravstveno šolo.

In ni mi žal, čeprav danes ne delam v zdravstvu. Med obiskovanjem srednje zdravstvene šole sem pogosto razmišljala o minljivosti življenja, saj sem se soočala z nebogljenostjo bolnih ljudi. Spoznala sem, da bi bili ljudje zagotovo manj zlobni, če bi se zavedali, da smo vsi minljivi. Čisto vsi. Spomnim se, da sem kot srednješolka med opravljanjem obvezne prakse v Psihiatrični bolnišnici Vojnik želela ugotoviti, kako ljubeča pozornost zdravstvenega osebja vpliva na duševno zdravje. Do pacientov na zaprtem oddelku bolnišnice sem pristopala z ljubečo potrpežljivostjo. Med nego sem jih božala, se z njimi pogovarjala. In bila sem prijetno presenečena, da so se hitro pokazali pozitivni učinki mojega načina dela. To so opazili tudi zdravniki, zato mi je takratni predstojnik vojniške psihiatrične bolnišnice predlagal, da bi nadaljevala študij medicine in za specializacijo izbrala psihiatrijo. Ta njegov predlog sem dojela kot svojevrstno pohvalo, vendar ga nisem uresničila. Predvidevala sem namreč, da bi po letih dela v medicini čustveno otopela. Da bi sčasoma izgubila sočutje do sočloveka. To je zelo naporno in odgovorno delo Zato sem se študijsko usmerila na pravno področje.

Vaša poklicna pot je bila pestra. Zamenjali ste kar nekaj služb, ker ste, kot pravite, uživali v novih izzivih.

Pri delu sta me vedno vodili vedoželjnost in želja po odkrivanju neznanega, novega, drugačnega. Zato sem se ves čas dodatno izobraževala in usposabljala. Res je, da sem najbolj uživala v novih izzivih in dinamičnem delu. Monotonost me je ubijala. Zato sem zamenjala kar nekaj delovnih okolij. Začela sem v občinskih ustanovah, med drugim sem bila nekaj let predsednica celjske mladinske organizacije. Zatem sem šla v gospodarstvo, saj sem več let delala v Kovinotehni na področju prodaje, tudi v njenem predstavništvu v Moskvi. Kasneje sem službovala v proizvodni dejavnosti in zadnja leta pred upokojitvijo še v storitveni dejavnosti, saj sem bila direktorica mariborskega podjetja Gaudeamus, ki se je ukvarjalo z gostinstvom, prehrano, turizmom, informatiko, oblikovanjem, tiskom in distribucijo za potrebe dijakov in študentov.

Ko ste bili delali v Kovinotehnini prodajni službi v Moskvi, vam je uspelo skleniti posel z Gazpromom, s čimer ste osrečili številne otroke v božično-novoletnem času. Kako vam je to uspelo v Rusiji, kjer so v poslovnem svetu še vedno v veliko večini prisotni moški?

Ne le v političnem, tudi v poslovnem svetu v Rusiji ni prostora za ženske. Zato so bili prve mesece do mene zelo zadržani in vzvišeni. Ko so videli, da smo tudi ženske pri sklepanju poslov lahko učinkovite, so odnos do mene spremenili. Omenjate poslovni uspeh, v katerem mi je uspelo z največjim svetovnim proizvajalcem zemeljskega plina, podjetjem Gazprom, pripraviti sto tisoč novoletnih paketov za otroke iz Novosibirska. Vodstvo tega gigantskega ruskega podjetja se je za sodelovanje odločalo med španskim podjetjem in podjetjem Kovinotehna, ki sem ga zastopala v Moskvi. Na sestankih sem bila očitno dovolj prepričljiva, da so posel zaupali nam. Ker je Gazprom pripravil več vrst darilnih paketov za otroke, izbrati pa je bilo potrebno najboljšega, sem predlagala, naj o tem odločijo otroci. In moj predlog so sprejeli. (smeh) Sprva kar nisem mogla verjeti. Povabili so nekaj otrok, ki so pregledali vsebino vrečk in povedali, katera jih najbolj osrečuje. In so izbrali. Po tem dogodku sem dobila psevdonim – Čokoladna Ljubica. (smeh)

Po petih letih službovanja v Moskvi sem se vrnila domov. Tudi zato, ker je bilo delo žensk v primerjavi z moškimi bistveno nižje vrednoteno. Čeprav smo bile pri delu enako, pogosto celo bolj učinkovite oziroma uspešne.

Vam je pri premagovanju stresa pri delu pomagal tudi judo? Leta 1972 ste osvojili naslov jugoslovanske državne prvakinje v tej japonski borilni veščini.

Vsekakor. Nad judom sem se navdušila že v najstniških letih, zato sem ga začela trenirati. Judo v prevodu pomeni – mehka pot. Judo nas uči discipline, vztrajnosti, osredotočenosti in spoštovanja avtoritete. Z judom krepiš psihofizično vzdržljivost ter razvijaš veščine samoobrambe. Judo bi priporočila vsakomur, saj nam pridobljena znanja koristijo v vsakdanjem življenju. Zaradi izostrenega fokusa smo pri delu bolj učinkoviti, bolje znamo oceniti osebnost ljudi, njihovo hinavščino in zle namere ali pa njihovo pristnost oziroma dobronamernost. Judo nas uči – popusti, da boš zmagal! In to vodilo me spremlja vse življenje.

Ker sem vztrajno trenirala, sem pred enainpetdesetimi leti osvojila naslov državne prvakinje naše nekdanje skupne države Jugoslavije. Državno tekmovanje je bilo v Dubrovniku, v finalu sem se pomerila z reprezentantko Srbije. Spomnim se, da sem na dan tekme šla zjutraj ob morje, da sem se povsem umirila, to je bila nekakšna meditacija, saj sem že takrat ozavestila, da je moč v meni, ne zunaj mene.

Številno občinstvo v Dubrovniku me je glasno spodbujalo. Po dokaj enakovredni borbi me je Srbkinja spravila na tla in v primež. Zdelo se je, da me bo porazila. A sem se v tistih kritičnih trenutkih v mislih preselila ob morje, v meni se je prebudila dodatna moč, da sem jo uspela odriniti in tekmo zaključiti kot zmagovalka! (smeh) To je bilo tako močno doživetje, da je ostalo za vedno zasidrano v meni.

Je res, da so vas na tem državnem tekmovanju v Dubrovniku razglasili tudi za najlepšo judoistko?

Preberite še ...

Zanimivosti

Presenetite jo drugače kot običajno

Joj, od kod vam pa ta podatek? (smeh) Ja, res je. Prejela sem tudi občinsko priznanje za dosežke v športu.

V judu ste spoznali življenjskega sopotnika, ki vam stoji ob strani še danes.

Moj trener juda je bil Dušan Tanko. Kot nosilka mojstrskega pasu v judu sem tudi sama nekaj časa trenirala otroke, stare od 7 do 14 let. Judo naju ju z Dušanom močno povezal, zaljubila sva se, poročila in si ustvarila družino. Imava dva sinova, nekaj let že uživava tudi v vlogah dedka in babice. Dušan je svoje poklicno življenje zapisal advokaturi, sicer pa so njegova velika ljubezen konji. Vrsto let se ukvarja z vzrejo in nego konj, še vedno tudi jaha. Osebnostno sva si sicer zelo različna, on je umirjen, jaz temperamentna, a uspevava zakon ohranjati že nekaj desetletij. (smeh) Moj Dušan mi še vedno vsako jutro v posteljo prinese kavo. Z leti takšna dejanja vse bolj ceniš. Medsebojno spoštovanje je temelj dobrega partnerskega odnosa.

Da je spoštovanje temelj vseh odnosov v družbi, pogosto poudarjate tudi kot konzulka slovenske otroške ambasade. Na kaj še opozarjate?

Biti konzulka prve otroške ambasade je čast, predvsem pa odgovornost. Moja prizadevanja so usmerjena v osveščanje vrednot v naši družbi skozi oči otrok. Morda se ne zavedamo v zadostni meri, da so otroci naši učitelji, nastavljajo nam ogledalo. Po njihovih odzivih lahko vidimo, kaj odrasli delamo narobe in kaj delamo prav. Predstavniki prve otroške ambasade si prizadevamo v svojem domačem okolju spodbujati bolj poglobljen, celovit in spoštljiv odnos do otrok. Pogosto poudarjamo, da na mladih svet stoji. Pa se tega dejansko zavedamo? Nam je res mar, v kakšnem duhu jih vzgajamo? Ne le z besedami, ampak z dejanji. Ta največ štejejo.

Pravite, da so otroci najbolj ogrožen narod. S čim utemeljujete to trditev?

Otroci so najbolj ogrožen narod, čeprav niso nikoli povzročili ne vojn ne kakršnegakoli drugega gorja. Politika jih pogosto preračunljivo spregleda, ker otroci pač nimajo volilne pravice. Izgubljeni so v svetu popačenih vrednot. Priča so sovraštvu, nasilju, pohlepu, neizprosni tekmovalnosti, odtujenosti, diktatu lepotnih idealov in še bi lahko naštevala. (Foto: Andraž Purg)

Intervju si v celoti preberite v tiskani izdaji Novega tednika, 21. septembra.