FOTO: Planinski tabor PD Črnomelj v Bosni

Tekst: Stane Poljak Foto: udeleženci

20. 8. 2013, 14.45

Posodobljeno

21. 08. 2013 · 08:11

Deli članek

Facebook

X (Twitter)

Kopiraj povezavo

Povezava je kopirana!

Deli

Že tretje leto zapored je PD Črnomelj organiziralo petdnevni poletni planinski tabor od 12. do 16. avgusta 2013; letos smo se odpravili v gore Bosne in Hercegovine. Glavni cilj je bil osvojiti najvišji vrh BiH Maglić, 2386 m, imeli pa smo še nekaj dodatnih ciljev.

Turističnemu ogledu Sarajeva z obveznim obiskom Baščaršije ter konzumacijo čevapčičev je sledil odhod na Tjentište v osrčje narodnega parka Sutjeska. Nočitev v nekdaj blestečem hotelu Mladost je bila le priprava za vzpon na Maglić. Zgodaj zjutraj naslednjega dne smo se s »terenskim« minibusom zapeljali visoko nad Tjentište pod vznožje Maglića. Prek širnih cvetočih livad smo se s severovzhoda približali vršnim strmalim mogočne gore in se mestoma ob pomoči jeklenice povzpeli na razgledni vrh. Gorati Durmitor na JV ter množica vrhov na jugu in zahodu (Zelengora, Bjelašnica, Velež, Prenj) so se ponujali našim pogledom. Čudovito vreme in zavest, da je vzpon na vrh uspel vsem udeležencem, je še povečal zadovoljstvo udeležencev in vodnikov. Pri sestopu k Trnovačkemu jezeru, ki je že v Črni gori, smo uživali v neokrnjeni naravi, sijajnih razgledih, na koncu pa še v prijetni ohladitvi v kristalno čistem jezeru. Okolica je bila resnično pravi raj na zemlji. Mukotrpen vzpon na Prijevor do »terenca«, ki nas je odpeljal v dolino, je popestril sanjski sončni zahod nekje nad vrhovi Zelengore.

V naslednjih dneh smo malce kombinirali turizem in planinstvo. Ogledu Mostarja z znamenitim kamnitim mostom v centru je sledila vožnja na Rujište, visoki prelaz pod Prenjem. Vzpon do koče na Belih vodah med minskimi polji je bil svojevrstno doživetje kakor tudi večerni koncert naših kitaristov na visoki ravni; tudi domačini so se maksimalno potrudili, ko so nam ponudili njihove specialitete: jagnjetino in krompir izpod peke, baklave ... Polovica udeležencev se je naslednji dan povzpela na Zeleno glavo (2155 m) in Otiš, najvišja vrhova Prenja. Verjetno je obilna večerja pripomogla, da nam je korak tekel kot namazan. Tudi tu smo imeli srečo z vremenom in smo bili nagrajeni s širnimi razgledi. Ostali planinci so šli na 1673 metrov visok prelaz Prijevorac, s katerega je bil lep pogled na prostranstvo planine Prenj z najvišjim vrhom Zeleno glavo.

Po sestopu smo se prek Livanjskega polja odpeljali še do Bosanskega Grahova. Tu kar v srce zazebe, ko človek opazuje ruševine vasi, ki so bile razrušene v zadnji vojni. Vendar navkljub revščini domačini z neizmernim optimizmom zrejo v prihodnost. Otroci se razveselijo že malenkosti, ki naši mladini ne pomenijo ničesar. Še kako velja dejstvo, da bolj kot je človek reven, več bi ti dal ...

Vzpon zadnjega dne na Veliki Šator nam je preprečila stiska s časom; ogledali smo si le sanjavo Šatorsko jezero; eni so se v njem tudi skopali. Sicer pa, vzpon na vrh Šatora bo ostal izziv za prihodnje ture.

Upam, da je vsak udeleženec planinskega tabora »Bosna 2013« doživel veliko lepega in spoznal, da čas nedaleč od nas teče s povsem drugačno hitrostjo. Tudi hlastanje za »dobrinami« sodobnega sveta ne prinese vedno sreče in so večkrat bolj zadovoljni tisti, ki se mukoma prebijajo iz dneva v dan in se znajo veseliti drobnih življenjskih radosti.

Galerija