© 2025 SVET24, informativne vsebine d.o.o. - Vse pravice pridržane.
Čas branja 3 min.

Primeri gobavosti v Evropi: ali obstaja tveganje za prebivalce?


Uredništvo
16. 12. 2025, 15.20
Deli članek
Facebook
Kopiraj povezavo
Povezava je kopirana!
Deli
Velikost pisave
Manjša
Večja

Gobavost, znana tudi kot Hansenova bolezen, je kronična nalezljiva bolezen, ki jo večinoma povzroča bakterija Mycobacterium leprae. Prenaša se ob dolgotrajnem stiku.

gobavost.jpg
Shutterstock
Spremembe na koži in izguba občutka na rokah so lahko zgodnji znaki gobavosti, zato je pravočasna diagnoza ključna za uspešno zdravljenje.

Gobavost ali Hansenova bolezen prizadene kožo, periferne živce, sluznico zgornjih dihal ter oči. Poleg telesnih deformacij se oboleli pogosto soočajo tudi s stigmatizacijo in diskriminacijo. Gobavost je ozdravljiva, zgodnje zdravljenje pa lahko prepreči nastanek invalidnosti.

Gre za bolezen, ki še danes prizadene ljudi po svetu in pogosto ostaja spregledana prav zaradi tišine in predsodkov. Čeprav je gobavost ozdravljiva in ob zgodnjem zdravljenju ne pušča trajnih posledic, številni bolniki še vedno trpijo zaradi strahu, nerazumevanja in izključevanja. Zakaj bolezen še obstaja, kako jo prepoznati in zakaj znanje rešuje zdravje in dostojanstvo.

Zakaj gobavost še ni izginila

Gobavost sodi med tako imenovane zanemarjene tropske bolezni. Pojavlja se v več kot sto dvajsetih državah, vsako leto pa je po svetu prijavljenih približno dvesto tisoč novih primerov. Svetovna zdravstvena organizacija je že leta dva tisoč razglasila, da gobavost ni več globalni javnozdravstveni problem, vendar to ne pomeni, da bolezni ni več.

Največ novih primerov še vedno beležijo v Indiji, Braziliji in Indoneziji. Poleg teh držav se z boleznijo soočajo tudi številne države v Afriki in jugovzhodni Aziji. Po zadnjih razpoložljivih podatkih je več deset držav sicer brez novih primerov, vendar bolezen kljub temu ostaja prisotna in zahteva stalno pozornost.

gobavost, znaki.jpg
Shutterstock
Bledikaste lise, otrdelost kože in izguba občutka na rokah so lahko prvi znaki gobavosti, ki jih je treba pravočasno preveriti pri zdravniku.

Kako se gobavost prenaša

Gobavost se prenaša kapljično, torej z izločki iz nosu in ust nezdravljene osebe, vendar le ob dolgotrajnem in tesnem stiku. Običajni stiki, kot so rokovanje, objem, skupni obrok ali sedenje v istem prostoru, ne pomenijo nevarnosti.

Preberite še

Pomembno je vedeti, da oseba po začetku zdravljenja bolezni ne prenaša več. Prav zato je zgodnje odkrivanje ključno tako za zdravje posameznika kot za zaščito skupnosti.

"Bolezen ni zelo nalezljiva. Zmotno je mišljenje, da se nas bo nekdo, ki ima gobavost, dotaknil, pa bomo tudi mi dobili gobavost. Velja namreč, da večina ljudi, tudi če je v stiku z ljudmi, ki imajo gobavost, pravzaprav ne zboli, da nimajo te genetske predispozicije, da bi zboleli," je v izjavi poudarila tudi infektologinja s klinike za infekcijske bolezni in vročinska stanja Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana Mateja Logar.

Po njenih besedah se gobavosti drži stigma iz obdobij v zgodovini, ko še ni bilo možnosti njenega zdravljenja. Danes gobavost zdravijo s protimikrobnimi zdravili v obliki tablet.

Znaki gobavosti in zdravljenje

Prvi znaki gobavosti so pogosto neopazni, zato bolezen v začetni fazi zlahka ostane neprepoznana. Najpogosteje se kaže s spremembami na koži in prizadetostjo perifernih živcev, kar so tudi najpomembnejši simptomi, na katere opozarjajo zdravniki. Pri bolezni se po besedah Logar pojavijo kožne spremembe. Ne gre za razjede ali izpuščaje, ampak koža postane trša, robovi so lahko nekoliko dvignjeni, na tem delu kože izpadejo dlake, hitro se pojavi izguba občutka.

Kožne spremembe napredujejo počasi, gre za mesece oz. tedne, ko se te sprememba večajo, je pojasnila Logar. Po njenih besedah obstaja več podtipov gobavosti, za vse pa velja, da se poleg prizadetosti kože zelo hitro pojavi prizadetost živcev.

gobavost, diagnoza, zdravljenje.jpg
Shutterstock
Klinični pregled rok ima pomembno vlogo pri diagnostiki gobavosti, saj zdravniki na podlagi kožnih sprememb in občutljivosti presodijo potrebo po zdravljenju.

Najpogostejši znaki gobavosti vključujejo:

• bledikaste ali rdečkaste lise na koži
• izgubo občutka za dotik, toploto ali bolečino na prizadetih mestih
• zadebeljene ali povečane periferne živce


• mravljinčenje ali odrevenelost v rokah in nogah
• mišično oslabelost in zmanjšano gibljivost
• rane ali poškodbe, ki se ne celijo ali jih zaradi izgube občutka ne opazite pravočasno

Diagnoza gobavosti temelji predvsem na kliničnem pregledu. V primerih, ko znaki niso povsem jasni, zdravniki uporabijo tudi laboratorijske preiskave.

Gobavost je danes povsem ozdravljiva. Zdravljenje poteka z večzdravilno terapijo, ki vključuje kombinacijo treh učinkovitih zdravil. Trajanje zdravljenja je odvisno od oblike bolezni in lahko traja več mesecev. Terapija uniči povzročitelja bolezni in prepreči nadaljnje zaplete. Zgodnje zdravljenje lahko v celoti prepreči trajne poškodbe in invalidnost.

Pojav gobavosti na Hrvaškem

Na Hrvaškem so primer gobavosti zabeležili pred približno desetimi dnevi na območju Splita. Kot so v nedeljo sporočili s hrvaškega zavoda za javno zdravstvo, so po postavitvi diagnoze takoj začeli terapijo in identificirali vse tesne stike bolnika. Po navedbah hrvaškega ministrstva za zdravstvo gre za tujega delavca iz Nepala, ki z družino že dve leti živi na Hrvaškem. Dva primera gobavosti so, prvič po 44 letih, potrdili tudi v Romuniji.

Na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje (NIJZ) so danes pojasnili, da primer gobavosti na Hrvaškem ne predstavlja tveganja za skupnost, ker se bolnik zdravi, družina, ki ni okužena, pa je tudi prejela zaščito z zdravili. Kot so zapisali, se bolezen zdravi od šest do 12 mesecev z različnimi zdravili.

E-novice · Zdravje

Prijavite se na e-novice o zdravju in odkrijte nasvete za boljše počutje, vitalnost in ravnovesje.

Hvala za prijavo!

Na vaš e-naslov smo poslali sporočilo s potrditveno povezavo.


© 2025 SVET24, informativne vsebine d.o.o.

Vse pravice pridržane.