Anja Dobnik kljub cerebralni paralizi uresničuje svoje sanje
»Stara sem bila štiri leta, ko me je oče nesel do avtobusne postaje. Nato me je postavil v sneg in šel 'lovit' avtobus. Takrat sem se prvič zavedla svoje invalidnosti.« To je prvi spomin Anje Dobnik iz Starš, ki je s svojo neomajno vztrajnostjo in pozitivno naravnanostjo sprejela svojo hibo, cerebralno paralizo, in je danes srečna ter zadovoljna 38-letnica. Ob tem je hvaležna številnim, ki so ji ponudili v pomoč svojo dlan – svoji mamici, atiju in mlajšemu bratu Sašu, pa fizioterapevtki Jožici Potrč, ki jo je »spravila na noge«, prijateljem in številnim drugim srčnim ljudem.
Anja se je rodila dva meseca prezgodaj, poškodba možganov pa je povzročila lažjo obliko cerebralne paralize (prizadetost spodnjih okončin). Zelo zavzeta in odločna starša sta jo vsakodnevno vozila na terapije, kasneje so sledili še operativni posegi. Ena izmed zahtevnejših je bila operacija Ahilove tetive v celjski bolnišnici, ki je trajala dvanajst ur. »Takrat sem bila stara sedem let in spomnim se trenutkov tik preden so me uspavali. Zdravnik me je vprašal, kakšne barve pa bodo šivi, in izbrala sem modro, ki me na vsakem koraku spremlja še danes. Po posegu sem se zbudila s precejšnjimi bolečinami, hkrati pa sem seveda močno upala, da bom shodila. In po šestih mesecih vsakodnevnih terapij se je to tudi zgodilo.«
Starša sta jo kljub nasprotovanju nekaterih zdravstvenih delavcev vpisala v redno osnovno šolo v domačem kraju, ki jo je tudi uspešno zaključila. V razredu se je počutila sprejeto in dobrodošlo, naklonjeni so ji bili tako vrstniki kot učitelji.
Zaradi invalidnosti težje do zaposlitve
Preberite več v Štajerskem Tedniku
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
