Stavi na spoštljiv in srčen odnos s psi
Kadarkoli je na nebu opazila zvezdni utrinek, si je Maja Ptičar zaželela, da bi imela svojega psa. Ista želja ji je skozi misli šinila, ko je iz njene dlani poletela pikapolonica ali ko je s prstov odpihnila trepalnico, ki jo je našla na svojem obrazu. Pred osmimi leti je v njeno življenje prišel Pan, madžarska vižla z neustavljivo energijo. Ob Panu je sogovornica stopila na nikoli končano pot izobraževanja, kako sobivanje s svojim ljubljenčkom zastaviti v zadovoljstvo obeh. Spoznanje, da pes ni lastnina, ki bi le poslušala povelja, ampak da z njim lahko na drugačnih temeljih zgradimo obojestranski odnos, se je le še okrepilo, ko je z možem Jernejem Opeko v njeno življenje stopil Oskar, avstralski ovčar. Slednji ima kopico vedenjskih težav. Ob njih je marsikdo pomislil, da bi se bilo takšnega psa najbolje znebiti. Sogovornici pa je odprl uvid do pristopa, ki ga je strnila v slogan »milo, ne s silo.«
V otroštvu in mladosti so v družini Ptičar imeli dva psa. Čeprav je Maja pomagala skrbeti zanju, nobeden od njiju ni bil čisto njen. Ko je odšla na svoje in je začutila, da je napočil pravi trenutek, je v njen dom prišel kosmatinec Pan. Verjela je, da je nanj pripravljena. Preštudirala je ogromno gradiva o tem, katera pasma je primerna zanjo, prebrala je veliko literature o vzgoji psov in o tem, kaj pes prinaša v življenje posameznika. Na podlagi izkušenj, ki jih ima danes, se zaveda, da je bilo vse znanje takrat le kapljica v morje.
Nepripravljenost na to, v kaj se človek spušča, ko se odloči za psa, ni primerljiva z odločitvijo za starševstvo, čeprav tudi kot mladi starši ne vemo, kaj nas čaka, je pojasnila. »Pri starševstvu nas vodi intuitivno gonilo, kako ravnati s človeškim bitjem in z njim sodelovati, saj smo tudi sami ljudje. Pes je drugo bitje, to ni primat, ampak je zver. Zato naša intuicija tukaj odpove.« Kar ljudje delamo iz ljubezni do psa, je po besedah sogovornice zanj lahko velikokrat škodljivo ali celo boleče.
Na popotovanju nabiranja znanja s svojim štirinožnim prijateljem je spoznala, da lahko na podlagi svoje izkušnje tudi drugim približa kakovostno sobivanje s psom. Slednjega nam zgolj želja do psa in znanje o njem namreč še ne omogočata. »Ljudje bi radi imeli nekoga za svoje čustvene potrebe, da bi jim krajšal dneve in jih zapolnjeval. Potrebe psa so ob tem pogosto postavljene na stran,« je opozorila.
Biti dobrohoten vodnik
Maja Ptičar, ki zadnja leta živi v Celju in svoje znanje predaja pod okriljem šole Puppyland, meni, da bi moralo vzpostavljanje odnosa s psom temeljiti na znanosti in etiki. Namesto tega ljudje pogosto delamo po občutku, naša etika pa zataji, saj smo s psom sami in si dovolimo marsikaj, kar ni sprejemljivo. »Na psa stresemo marsikatero frustracijo. A ne le zaradi neznanja, ampak tudi zaradi tega, kdo smo. Če bomo težili k bolj kakovostnemu odnosu s psom, bomo izboljšali kakovost njegovega življenja, a tudi svojega.«
Njen pogled na sobivanje s psom med drugim odkriva že drugačno dojemanje vlog, v katerem človek ni lastnik psa, ampak je najprej skrbnik, ki skrbi za njegovo dobrobit. Če se je pripravljen učiti, lahko postane vodnik, je povedala. »Starši otroka enkrat pošljemo v svet. Pes nikoli ne bo prišel do te stopnje, ampak bo vedno ostal na stopnji dveletnega otroka. Naša naloga je, da ga varno vodimo skozi življenje. In ne da pričakujemo, da se bo znašel sam, da ga potiskamo v razmere, ki jim ni kos, kjer nato neizogibno čuti neprijetne posledice ali ga za neuspeh kaznujemo celo sami.« Dodala je, da pes brez pomoči vodnika ne bo nikoli zmožen pokazati svojih fizičnih ali miselnih spodobnosti. »V resnici si ničesar ne moremo lastiti v našem življenju, še najmanj živali. Če jo uzremo kot neodvisno bitje, nas lahko ogromno nauči. Priložnost imamo ves čas na drugi strani vrvice.«
Foto: osebni arhiv
Preberite več v Novem tedniku
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
