Po televiziji so nam kazali ob koncu minulega tedna nepregledne kolone avtomobilov, ki so se vlekli proti morju. Hrvaška obala je zanimiva za tuje turiste, ki kolikor se da hitro, prevozijo Slovenijo in nadaljujejo pot k Jadranskemu morju. Hrvaške obmorske kraje in otoke ljubimo tudi Slovenci, ki se tam počutimo kot doma. Res dobi kdaj pa kdaj kak kranjski Janez v lepi njihovi pest v obraz, ker se spre s katerim od domačinov, a je to dobro, se vsaj zave, da ni doma. Pred dnevi si je prislužil počen nos in zlomljeno čeljust petdesetletni Andrej. Osebni opis mu je spremenil sedemindvajsetletni Splitčan potem, ko sta se zaletela z avtomobilom drug v drugega in sta pričela komunicirati s pestmi, čeprav bi verjetno razumela drug drugega tudi, če bi vsak govoril svoj jezik. Toda kri ni voda.

V teh dneh so precej obljudene naše gore. Po njih lazijo tako domačini kot tudi tujci. Nemalokrat zelo nepremišljeno. Osvajat Triglav se napotijo v neprimerni obutvi in z neprimerno opremo. Ko se zaplezajo, da ne morejo ne naprej ne nazaj, nastopi helikopter z izurjeno reševalno ekipo, kar niti ni tako poceni. Že dolgo so prisotna razmišljanja, da bi račun za reševanje izstavili kar obiskovalcu gora, ki se je odpravil na pot v copatah ali obiskovalki, ki je mislila, da bo prišla na najvišji vrh v Sloveniji v čevljih z visoko peto. Še je živ spomin na skupino mladenk in mladeničev z Nizozemske, ki so prišli v slovenske gore na pol goli in bosi. Premrzle so prepeljali v dolino in jih po nekaj urah komaj ogreli do običajne telesne temperature. Pregovor, da za žabe niso lešniki, je v tem primeru še kako na mestu.

V naše kraje so prišle iz tujega sveta rastline, ki se razraščajo z veliko hitrostjo. Pristojni organi s pisnimi navodili prosijo ljudi, naj zatrejo vsiljivke, kar pa ni tako enostavno, saj so trdožive, delo pa je treba opraviti bolj ali manj ročno. To pa je že težava, saj je vse manj ljudi, ki še znajo vihteti koso. Ročna košnja je postala folklorna znamenitost; mladenke in mladeniči jo prikažejo le še na kakšnem kmečkem prazniku, in to kot tekmovalno veščino. Na naših poljih, njivah in travnikih boste težko videli človeka s kmečkim orodjem v rokah, večina jih sedi v traktorjih, ki imajo v kabinah klima naprave, radijske sprejemnike in mobilne telefone z možno priključitvijo na medmrežje.