Arhiv NTRC

»Koronski zmenki so enostavno povedano obupni. Maske na obrazu, sprehod po mestu ali po kakšni industrijski coni ... Če kje dobiš kavo za s sabo, se ti zdi že kar divje. Ker ne veš, kako je drugi občutljiv na druženje, zaradi previdnosti vzdržuješ varnostno razdaljo. A če ti je na takšnem zmenku všeč, gre le še na bolje. Težko bodo namreč še slabše okoliščine.« Tako pravi mlada Celjanka, ki je bila lani ob nastopu epidemije koronavirusa samska, a kljub vsem ukrepom za preprečevanje koronavirusa iskanja partnerja ni postavila na stranski tir. Dodaja, da je lahko policijska ura sicer tudi dober izgovor, da kdo pri svoji simpatiji prespi prej, kot bi sicer. In da imajo tudi nekatere posebnosti koronačasa lahko svoje prednosti.

Naša sogovornica, recimo ji Anja, je prepričana, da je epidemija koronavirusa presenetila vse ljudi, ne glede na to, ali so bili samski ali v zvezi. Sama je ob omejitvah druženja najprej zaznala priložnost, da se lahko umiri, se posveti sebi in naredi stvari, za katere si prej nikoli ni vzela časa. Samota jo je približno dva tedna celo pomirjala. Sledila je tudi slabša plat preživljanja časa s seboj. »Takrat smo se s prijatelji, z družino in s sodelavci malo več šalili na račun ›korone‹. Hvaležna sem bila za službo, kjer sem imela veliko zadolžitev, tako da je bil precejšnji del dneva podoben dnevom pred epidemijo. Ker sem precej družabna, sem si kljub omejitvam dovolila občasna druženja v naravi z nekaj prijatelji ali družino. Težko si predstavljam, da bi bila res ves čas sama med štirimi stenami, kot je bilo mogoče sklepati iz predpisanih ukrepov.«

Srčne zadeve in vladni odloki

Partnerja je med epidemijo koronavirusa iskala med športnimi dejavnostmi v naravi in pri druženju s skupnimi prijatelji ali s pomočjo svetovnega spleta. Zdi se ji, da je bil slednji pomemben že prej, saj si marsikdo že pred pojavom koronavirusa ni vzel časa za druženje in spoznavanje v živo. V času epidemije je zaradi novih razmer splet po njenih opažanjih omogočal glavni stik z zunanjim svetom in povezavo med mehurčki. Ukrepi za preprečevanje koronavirusa so po njenih izkušnjah vplivali tudi na mreženje na spletu. Sama je na primer bila bolj pozorna na to, od kod je kdo, kje dela, kje se lahko giblje in podobno. »Kot da že v ›normalnih‹ razmerah ni težko najti nekoga, s komer se ujameš, je zdaj treba biti pozoren še na vse predpise. S potencialnim partnerjem se moraš res dobro ujeti, da ti omejitve gibanja med občinami in regijami ne predstavljajo ovir. Z nekaterimi ljudmi pa se verjetno ravno zaradi omejitev sploh ne srečaš in ne ustvariš priložnosti, da bi se z njimi spoznal.«

Tudi sama ima zdaj nekoga ob sebi. Ji je zaradi tega lažje iti skozi to obdobje, ko se svet še vedno ni vrnil v stare tirnice? Anja pravi, da ima vse svoje prednosti in slabosti. Sreča je po njenem mnenju bolj odvisna od tega, kako zna posameznik v določenih razmerah iskati pozitivne plati. »V partnerstvu so nekatere stvari lažje, a se je po drugi strani treba truditi ohranjati dober odnos. Bolj bistveno se mi zdi to, da nismo v slabih odnosih, kot to, da imamo partnerja za vsako ceno. Sama kljub neugodnim razmeram in vsem omejitvam, ki jih prinaša epidemija, iščem pozitivne priložnosti. In to ne glede na to, ali me doma kdo čaka ali ne.«

Mnogi, ki bi radi našli partnerja, čutijo tesnobo

Da posebne okoliščine, ko je za srečevanja z drugimi v živo malo možnosti, lahko povzročajo stisko pri ljudeh, ki bi radi koga spoznali, pravi dr. Drago Jerebic, specialist zakonske in družinske terapije, strokovni vodja Družinskega inštituta Bližina v Celju. Dodaja, da se nekateri ljudje počutijo, kot da so svoje čustveno življenje za več mesecev morali dati na stran.

»Veliko samskih ljudi, razvezanih oseb, ki ne živijo z otroki, a tudi vdov in vdovcev v tem obdobju epidemije koronavirusa izraža svoje nezadovoljstvo in osamljenost,« je povedal Drago Jerebic. Ljudje po njegovih besedah ponavadi nimamo večjih težav, ko smo sami nekaj časa. Po določenem obdobju čutimo ujetost, ko se ukvarjamo sami s sabo, tudi če tega ne želimo.

Pojasnil je, da se ljudje velikokrat sprostimo, če lahko za nekoga poskrbimo. Kot starše nas na primer sprošča, da lahko skrbimo za otroka, čeprav je to včasih tudi naporno, še posebej v zadnjem času, ko se marsikateri otrok še vedno izobražuje na daljavo. A če posameznik nima priložnosti skrbeti za nekoga, je to lahko obremenjujoče, je dejal. »Gre že za možnost, da lahko človek z nekom nekaj podeli, na primer s partnerjem jé in se z njim pogovarja, gleda televizijo, gre skupaj na sprehod.«

Ima to, da je človek samski, tudi prednosti, morda to, da ni nikogar, s katerim bi si lahko »šel na živce«, ni se treba prilagajati in podobno …

Menim, da je za kratek čas morda res prijetno, če se ni treba nikomur prilagajati. Po daljšem obdobju pa v ospredje prihajajo negativni vplivi. Ljudje zaznavajo, da se doma ne počutijo domače, da jim nekaj manjka. Srednješolci v koronskem času pogrešajo šolo, čeprav si česa takšnega pred nastopom epidemije nismo predstavljali. Ljudje, ki živijo sami, velikokrat rečejo, da pogrešajo celo to, da bi se s kom malo sporekli. Bolj kot prepir seveda pogrešajo stik z nekom. Ljudje smo odnosna bitja, sesalci, potrebujemo ukvarjanje drug z drugim. Tudi v leglu se pasji mladički ne umaknejo vsak zase, ampak nenehno plazijo drug po drugem, se igrajo, grizljajo.

Je to, da ne moremo na zabavo, v kavarno, na večerjo, lahko velika ovira pri iskanju sorodne duše?

Ljudje se nimajo kje srečati. Najbrž se jih največ dobiva na prostem. Če se ljudje dobivajo doma, najverjetneje že kršijo kakšen predpis. Marsikdo, ki se dogovarja za stik s človekom, ki ga ne pozna, ima v mislih verjetno tudi strah pred okužbo, morebitno tveganje, da lahko zboli. Res je težko. Nekateri ljudje se počutijo, kot da so svoje življenje za več mesecev morali dati na stran. Marsikdo, ki ni najmlajši in bi rad čim prej osnoval neko partnersko zvezo ali si ustvaril družino, lahko zaradi vseh teh okoliščin čuti tesnobo, stisko. Mnogi čutijo olajšanje, da lahko hodijo v službo, da imajo vsaj določene socialne stike, da lahko vsaj koga srečajo. Obdobje po tej plati ni enostavno niti za starejše osnovnošolce ali dijake. Nekdo od najstnikov mi je potarnal, da nikoli več ne bo v zadnjem letniku srednje šole. In ima prav, epidemija je mladostnikom po svoje res vzela to, za čemer jim je zdaj hudo. Zato je treba iskati možnosti in izhode za ohranjanje socialnih vezi kljub tem težkim razmeram.

Med epidemijo na površje še bolj prihajajo naše lastnosti. Tisti, ki so tudi sicer družabni in se trudijo vzpostavljati stike, jih znajo nekako vzpostavljati tudi v tem nenavadnem obdobju, ko gredo v trgovino ali službo ali ko koga pokličejo po telefonu. Pri tistih, ki so bili že prej bolj zadržani, zaprti vase, lahko po mojem mnenju ta epidemija vse našteto le še okrepi. Takšni ljudje se težje spopadajo z novimi okoliščinami oziroma zaradi njih čutijo večje breme kot drugi.

Preberite še ...

Zanimivosti · Oglas

Toplotne črpalke: Pametna naložba za varčno, trajnostno in udobno ogrevanje vašega doma

Najbrž marsikdo v novih razmerah stike še bolj pogosto išče s pomočjo spleta. Je to dovolj za kakovosten odnos?

Splet je lahko odličen za prvo seznanitev. Težava je, ker se nato ljudje ne morejo srečevati v živo tako, kot so se prej. Mislim, da je nek odnos težko vzpostaviti brez nekega fizičnega stika, srečanja. Za vzpostavljanje odnosa je zelo pomembno, da se imamo čas spoznavati, da lahko skupaj preživimo določen čas, se skupaj kam odpravimo. Partnerji, ki imajo odnos na daljavo, se lahko vsak dan na primer slišijo za eno uro in drug z drugim delijo določene stvari. Nimajo pa izkušnje skupnega življenja in spremljajočih nesoglasij, na primer o tem, kdo bo pomil posodo, pobrisal prah ali zalil rože. Ko partnerji, ki jih je prej ločevala razdalja, zaživijo na istem naslovu, se velikokrat izkaže, da niso za skupaj, vendar prej niso imeli priložnosti, da bi to ugotovili.

S pomočjo spleta smo v preteklih mesecih opravili veliko pedagoškega dela. A vendar splet ne more nadomestiti dela v učilnici, kjer je učitelj z razredom. Zaradi novonastalih razmer smo s pomočjo spleta svoje delo opravljali tudi terapevti. Čeprav ima takšna oblika dela pozitivne plati, ne more nadomestiti terapevtskih ur v živo. Po mojem prepričanju je enako tudi pri vzpostavljanju romantičnih odnosov, kjer splet ne more nadomestiti resničnih srečanj med dvema osebama.

Za tiste, ki so ravno začeli neko zvezo in še ne živijo na istem naslovu, prepoved prehajanja občinskih in regionalnih meja najbrž ni olajševalna okoliščina.

To so resnične ovire, s katerimi so se doslej na primer soočale družine, kjer eden od staršev dela v tujini. Načinov, kako ohranjati stike, je več. Člani družine se lahko s pomočjo sodobne tehnologije na primer povežejo, ko pripravljajo obrok ali ko večerjajo. Tudi zaradi omejitev koronavirusa je mogoče s pomočjo sodobne tehnologije kakovostno vzdrževati besedne in čustvene stike v pričakovanju, da se bomo, ko se bodo ukrepi končali, lahko normalno srečevali. Pri tem lahko imajo več težav tisti, ki težko ubesedijo svoje občutke in doživljanja, ali tisti, ki za povezovanje potrebujejo več telesnega stika.

Ljudje se prepričujemo, da moramo še nekaj časa upoštevati omejitve, da nam bo nato spet šlo odlično. Lahko se zgodi, da bodo nekateri imeli silna pričakovanja, kako bodo vse nadoknadili. Ob rahljanju ukrepov bo morda sledilo tudi kakšno razočaranje. Resnično srečevanje namreč terja določene veščine, naše prilagajanje, obvladovanje. Zdaj morda fant in dekle hrepenita drug po drugem, a ko se bosta končno lahko spet srečala, ne bosta vedela, kaj bi počela. En problem, ki se bo lahko pojavil, je, da med epidemijo razvijamo določene načine preživljanja prostega časa, na primer gledanje serij, ki jih bomo po tem obdobju težko dali na stran.

Foto:Pixabay

Preberite več v Novem tedniku