Arhiv Dolenjskega lista

V Beli krajini nekdaj skoraj ni bilo domačije, kjer ne bi sejali lan, iz katerega so izdelovali domače platno. Danes se je sejanje lanu ohranilo le še na adlešiškem koncu, kjer ga sejejo Raztresenovi, Cvitkovičevi, Katica in Ciril Adlešič, Društvo kmečkih žena in Krajinski park Kolpa.

Ploščinska mera za njive, na katerih je rasel lan, niso bili kv.. metri ali ari, temveč drage. Lan so namreč sejali na dnu kraških vrtač. Ta mera se je med domačini ohranila do danes. Tako sta Adlešičeva letos posejala eno drago lana, Nada Cvitkovič pa kar pet.

Od semena do platna je dolga pot, zato so marsikje dobrodošle spretne roke, a tudi noge, pomagačev. Pri Cvitkovičevih so imeli tako danes popoldne tučnjo, torej tolčenje, svojega in Adlešičevega lanu. Zbralo se je okrog 30 ljudi, ki so najprej z dvema tukačama lan stolkli, nato so ga na štirih trlicah strli in nato še na dveh grebenih prečesali. Medtem ko bi ena sama družina tolkla in trla lan ves dan, so z enako količino vsi, ki so prišli pomagat, pri Cvitkovičevih opravili v poldrugi uri. Le za česanje je potrebno nekaj več časa.

Adlešičeva bo spredla lan za potrebe Krajinskega parka Kolpa, Cvitkovičeva pa ga porabi za lastne potrebe, saj v okviru svoje domače obrti še vedno na statve tke platno.

Galerija

Arhiv Dolenjskega lista