OSEBNI ARHIV

Današnji časi zahtevajo posebno opremljenost. V poplavi vsega materialnega se človek zlahka izgubi in celo zlomi. Zato je še posebno pomembno stati trdno na svojih nogah, se vedno znova upreti mamljivim klicem siren v morju potrošništva, ki nam sladko šepetajo, da nas bo še ta ali oni nakup osrečil in nam dal (lažen) občutek samozavesti in zadovoljstva.O tem, kako v vseh, tudi najtežjih življenjskih okoliščinah najti smisel, je v svojih delih veliko pisal dunajski psihiater Viktor Frankl, ki je preživel koncentracijsko taborišče in v strahotah druge svetovne vojne izgubil vse najbližje: ženo in starše. Človekovemu smislu je posvetil vso svojo kariero in uvedel novo smer – logoterapijo. Na isti dan kot Frankl, 26. marca, je rojen njegov učenec, vsestranski Martin Lisec, ki ima tudi zelo pestro osebno in poklicno pot.

OSEBNI ARHIV

Med drugim je bil redovnik, a je izstopil, se poročil, si ustvaril družino (ima tri otroke), se ločil, se ukvarjal z založništvom, ustanovil štiri nevladne organizacije, zavode, ki še danes delujejo, se ukvarjal z mladimi, mediacijami, izobraževanji in coachingi, ljudem pomaga kot psihoterapevt, logoterapevt, izvaja programe za osebno rast, predava, izvaja delavnice, pomaga tudi zapornikom in zapornicam in je soustanovitelj Inštituta za logoterapijo.

Lani se je soočil še z rakom prostate. »Ljudi poskušam z različnimi pristopi motivirati k prepoznavanju lepote, dobrote in plemenitosti v njihovem vsakdanjem življenju,« pravi Martin Lisec, kajti: »Življenje ni nekaj, ampak priložnost za nekaj. V besedici 'za' se skrivajo naše smiselne naloge in naše življenjsko poslanstvo.«

OSEBNI ARHIV

Vaša življenjska pot je nadvse pestra in polna ovinkov. Kako jo vi vidite?

Pred nekaj meseci sem dopolnil 60 let. Okrogle obletnice so priložnost za pregled prehojene poti. Kar nekajkrat sem se ustavil na ključnih etapah svojega življenja. Ugotovil sem, da je življenje teklo drugače, kot sem si ga predstavljal v mladosti, ko sem razmišljal, kaj bom počel. V svojem življenju sem izkusil, da smo ljudje »nihajoča bitja«, kot bi rekel dr. Anton Trstenjak. Ko sem se odločal za neke stvari, sem se odločal »za vedno«. Najprej za duhovništvo, kot salezijanec za delo z mladimi.

Ko sem se po osmih letih duhovništva odločil za družino, sem bil tudi prepričan, da bo to za vedno.

Življenje se je tako prvič kot drugič zasukalo drugače in me obdarilo z ogromno izkušnjami tako na osebni kot profesionalni ravni. Delo z ljudmi me je navdihovalo že v otroštvu. Potem pa je šlo samo naprej.

Pestra pot ...

Ko gledam svojo pot, vidim, da mi je dana kljubovalna moč duha, kot to imenuje Frankl. Ko človek pride do konca poti, konec ni nikoli konec, čeprav se tako zdi. Stiske in težave ob življenjskih prehodih so zelo naporne in obremenjujoče. Vendar imamo ljudje v sebi nekaj, da v težkih trenutkih lahko poiščemo novo pot, nov smisel, začrtamo neko novo smer. Ob teh prehodih je pomembno biti iskren sam s seboj, prevzeti odgovornost za navidezne in dejanske neuspehe.

Ko se človek odpravi na svojo pot in nekaj časa hodi z globokim prepričanjem in iskrenostjo, pa se ne izide, to ni neuspeh, temveč izkušnja.

Kajti v globoke odnose ne gremo nikoli s figo v žepu. Tudi ko se ne izidejo, se iz tega lahko veliko naučimo, če se hočemo. Pomembno je prevzeti svoj del odgovornosti. Kot psihoterapevt opažam, kako ljudje ob prelomnih točkah najdejo tisoč razlogov, da prevalijo odgovornost in krivdo na drugega. In potem drugemu – partnerju, instituciji … – očitajo, kaj je naredil ali česa ne. S prevzeto odgovornostjo lahko tudi neuspeh znova dobro integriramo v življenje.

Celoten pogovor preberite v julijski številki revije Obrazi. Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.