Miran Juršič

Nikoli v življenju ne bom pozabila njenega prečudovitega glasu, ki me je pred mnogo leti pritegnil in navdušil v oglasu tako poseben, drugačen je bil, tako je znal pripovedovati zgodbo. Kdo je ta ženska, ki tako močno interpretira, ki je tako posebna, ki je še nikoli prej nisem ne videla ne slišala? Manca Izmajlova je po tem oglasu, po tem petju v njem postala zelo prepoznavna, njena glasbena kariera je dobila krila, in kot mi je zaupala v pogovoru, je tudi moža spoznala prav zaradi tega oglasa. In danes, 24 let po tem, imata srečen zakon in tri prekrasne deklice, ena je komaj dvoletna. Pogovarjali sva se o njeni karieri, zakonu, materinstvu, življenju v Avstriji, njenih projektih.

Kdaj ste ugotovili, da imate prav poseben glas in da lahko z njim ustvarjate glasbene čudeže?

Moj glas je bil na začetku majhen, vendar zelo lepe barve in petje čustveno – to se je ljudi dotaknilo tudi, ko še nisem znala ničesar.

A vse življenje, zlasti med študijema v Londonu in v Moskvi, sem srečevala ljudi z veliko razkošnejšimi glasovi od mojega, a marsikdo ni iz sebe naredil nič posebnega, nekaj jih je celo nehalo peti.

To me pripelje do tega, da je seveda pomembna osnova, a največji talent je želja po delu in nenehnem izboljševanju, da brez petja ne moreš živeti, ter to, da imaš nekaj za povedati. In tega je bilo pri meni vedno na pretek. Vse, kar znam danes, je plod večletnega dela, ki se nadaljuje vsak nov dan.

Miran Juršič MPA

Kaj pa vam pomeni poslušanje glasbe? In kakšno glasbo poslušate, ko si želite napolniti dušo?

Če se želim pomiriti, poslušam skladnega Mozarta ali Bacha, instrumentalno glasbo. To mi spremeni počutje, me napolni z božanskimi vibracijami. Če želim vsakodnevno malo zaplesati, si dvigniti energijo, pa zelo rada poslušam italijanski pop-rock. Ustreza mi ta polet, združen z italijansko spevnostjo.

Zadnje mesece veliko proučujem tudi slovensko glasbo različnih obdobij, in sicer za radijsko oddajo, ki jo vsak mesec ustvarjam za slovensko redakcijo ORF. Poslušanje glasbe se skozi različna obdobja spreminja, trenutno sem veliko z najmlajšo hčerko in potem tudi izbor prilagajam njej. Mislim, da se ljudje premalo zavedajo, koliko dobrega jim lahko da vsakodnevno poslušanje glasbe – kateregakoli žanra, samo da je kakovostno ustvarjena.

Miran Juršič MPA

Nekaj časa ste si vzeli zase, po tretjem porodu, po rojstvu deklice pred dvema letoma, dr7i?

Res je, do lanskega oktobra sem bila na dolgi porodniški. Seveda sem občasno delala, predvsem pa posnela glasbeno knjigo slovenskih otroških pesmi Najlepše pesmice za vse letne čase, ki je v kratkem času postala zelo priljubljena pri vseh generacijah.

A drugače sem bila ves čas z malo punčko, skoraj brez drugega varstva. Z nobenim otrokom nisem bila tako veliko, pri prvih hčerkah sem se vrnila v polno delo že dva do tri mesece po porodu.

Kako vam je njen prihod spremenil življenje?

Njen prihod je obrnil na glavo vse moje predstave o meni, kakršna sem mislila, da moram biti pri teh letih. Čas se je zavrtel nazaj, kot da imam spet 33 let in vse možnosti odprte. Dejansko te otrok pri teh letih pomladi. Tako telesno, tako fit nisem bila že dolgo, kot psihično, saj si kar nenadoma vsak dan v druženju z mlajšo generacijo, ki ima zdaj otroke. Podzavestno je ves čas prisotno, da moraš čas, ko boš »star«, odložiti na čim pozneje. In to vpliva na veliko stvari. Zelo pozitivno!

Rodili ste kar v lepih, zrelejših letih – je bilo tokrat drugače kot prvič in drugič, ste nosečnost, pričakovanje, doživljali drugače kot pri prvih dveh otrocih?

Seveda, bila sem precej pod stresom, zlasti prve mesece, ko so se radikalno »preurejali« hormoni. Strah me je bilo, da bom morala spet ves čas za nekoga skrbeti, da se življenje obrne na glavo, kako bo z varstvom, kaj bo z mojo kariero, pa seveda, ali bo otrok zdrav, saj je statistično večja verjetnost, da bo imel kak spremenjen gen. Prebrala sem vse svetovne forume mam v mojih letih in v resnici so me zelo pomirili. Statistika ne pove ničesar!

Večinoma se govori o čudoviti izkušnji, odličnem starševstvu, veliki sreči za vso družino, zdravih, pametnih, veselih otrocih … Tega je res precej in ni tak tabu, kot ga včasih prikazujejo.

To me je pomirilo. V drugem in tretjem trimesečju sem se čisto razcvetela, zelo dobro sem se počutila in bila za medicino ves čas »idealna« nosečnica.

Včasih so otrokom, ki so prišli po krajši ali daljši »pavzi«, po drugih otrocih, rekli »postržki«, nekdo pa mi je rekel, da so takšni otroci najbolj sladki, da so pravi posladek. Je tudi pri vas tako?

Točno tako je, vsak dan jo gledam in se sprašujem, s čim sem si zaslužila tako nagrado. Zelo sva povezani in čas z njo je res najslajši. Je dobrovoljna in zelo bistra deklica, pravi sončni otrok.

Miran Juršič MPA

Kako sta deklico sprejeli preostali dve dekleti, Izabela in Karolina?

Obe jo obožujeta od prve minute in imata zelo močno vez z njo. Celo družino je povezala.

Kaj pa vaš mož, Benjamin, kako se počuti kot edini moški v hiši? Uživa na vso moč ali se počuti rahlo ogroženega, preglasovanega?

Benjamin ima svoje načine, kako se odmakniti od ženskega vrišča. Poskuša pa seveda držati avtoriteto. Ker se je vedno veliko ukvarjal z otroki in je v vseh ozirih velik človek, jo tudi ima. Ga pa vsakodnevno spravljamo ob živce. (smeh)

Zakaj živite v Celovcu? Še vedno pa redno prihajate v Slovenijo.

Celovec je bil povezan zlasti z odločitvijo, da sva z možem želela živeti v ne prevelikem mestu, ker je tako lažje glede logistike, vezane na otroke. Prej smo živeli na gorenjskem podeželju. Od vseh bližnjih mest nama je bil najbolj všeč. Zaradi Evropske unije se lahko preseliš v hipu, vse preneseš v dnevu, brez odvečne birokracije.

osebni arhiv

Izabela je želela tja v gimnazijo in nisva hotela, da gre v internat. Benjamin je takrat veliko učil na Dunaju in želel delati doktorat, zaradi katerega je potreboval visok nivo znanja nemščine. Ko sva dala vse na kup, sva ugotovila, da v Sloveniji ne izgubiva ničesar, lahko sva kadarkoli tam, obenem pa pridobiva postopoma še en trg, saj je slovenski vedno premajhen. In tako se tudi dogaja. Povpraševanja v Sloveniji je veliko, dodaja pa se tudi vse več aktivnosti v Avstriji.

Kakšna je razliko med življenjem v Sloveniji in v Avstriji?

Zame kot umetnico je zelo dragoceno spoznavanje nove kulture, jezika in ljudi. To me bogati in nikoli se nisem bala selitev, prav nasprotno, želela sem si jih. Potrebujem vedno nove izzive. Z družino seveda vse postane bolj zakomplicirano, a na avstrijskem Koroškem je slovenska kultura tako močna, da je bil prehod tudi za hčerki zelo mehak in sta se mimogrede naučili nemščine.

V Avstriji je nekako boljši občutek »varnosti« v sistemu, saj je ta zelo star, prizanesljiv in nikogar ne pusti na cedilu. Vse je regulirano, načrtovano, natančno, tradicionalno, sčasoma se tudi sam navadiš bolj tako delovati.

Po drugi strani včasih pogrešaš slovansko mehkobo, barvitost, domišljijo, kaos, slovenski občutek za estetiko, za modo … Celo hrana je – kljub le nekajdesetkilometrski razdalji – veliko okusnejša v Sloveniji. Zame je odlična kombinacija živeti v tem sistemu, biti pa pogosto v Sloveniji.

Celoten pogovor je bil objavljen v majski številki revije Obrazi. Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.