N1

Vrnili ste se na zaslone, tokrat v podkaste. Ste pogrešali zdravstvene pogovore, s katerimi ste osveščali javnost v oddaji Vizita, s katero ste pravzaprav postali?

Ja, pogrešala sem jih. Predvsem ta prostor za zdravstvene pogovore. Vedno sem čutila, da je to moje poslanstvo: ozaveščati o zdravju, o zdravem življenju, o simptomih bolezni. Ko sem se vrnila pred kamero, tokrat v podkastih, se mi je zdelo neskončno naravno. Kot da bi samo nadaljevala tam, kjer sem nekoč končala.

Zdi se, da ste zaradi let, ki so pretekla vmes, veliko bolj suvereni v tem, kar počnete. Se tudi zares počutite tako?

Danes sem drugačna. Bolj sproščena, bolj izdelana, vem, kaj delam in zakaj to delam. Z leti je odpadlo veliko nepotrebnih skrbi, tudi dvomov. Veliko mi pomeni, ko mi zdravniki povedo, da so me pogrešali, da so pogrešali te oddaje. Da je zanje privilegij, ko lahko strokovne stvari razložijo poglobljeno, brez pritiska, brez občutka, da so vedno na tnalu. In izkazalo se je, da gledalci to potrebujejo, da si želijo takšnih podkastov. Danes imam ob sebi veliko nekdanjih gledalcev, ki so rasli z menoj, in veliko novih, ki me šele odkrivajo. To mi daje občutek, da sem se vrnila tja, kamor sodim.

Še danes ste zelo priljubljen obraz. Ali uživate v tem, da vas ljudje prepoznajo, da vedo, kdo ste?

Predvsem uživam v tem, kar delam. To je zame bistvo. Ženejo me radovednost, želja po razumevanju in potreba, da stvari razložim jasno, človeško, brez odvečnega balasta. Upam, da ljudje prepoznajo predvsem to, da sem avtentična. Da pri pisanju ostajam zvesta sebi, da sem pri vodenju podkastov iskriva, ker me teme res zanimajo in da prinašam informacije, ki so res uporabne.

Resnično ste zelo odkriti, pristni. Delite zelo veliko svojega življenja, tako v svojih knjigah kot tudi v zapisih na družbenih omrežjih. Zakaj mislite, da je dobro ali pomembno, da ljudje vedo vse to o vas?

Kar dober del življenja delim z ljudmi, ki mi sledijo na družbenih omrežjih. Delim predvsem stvari, ki so nam vsem skupne. Dvome, utrujenost, veselje, odnose, iskanje ravnotežja. In ker nam je veliko tega skupnega, lahko nastane občutek, da delim zelo veliko. V resnici pa govorim o univerzalnih izkušnjah, v katerih se prepoznavamo kot ljudje.

Ampak verjetno kakšne zgodbe vendarle ostajajo samo vaše?

Tako kot vsi na tem svetu imamo tudi jaz in naša družina svoje zgodbe, ki so samo naše. Intimne, tihe, varovane. Meja obstaja. In zame je zelo jasna.

Ste imeli zaradi tega, ker ste tako odprti v deljenju svojega življenja, kdaj tudi kakšno negativno izkušnjo?

Ja, vendar samo na temo telesa in teže. Nekoč sem napisala zapis o svojih spremembah, povsem človeško, brez dramatike in bila presenečena, kako hitro znajo biti komentarji neprijetni. Še bolj me je zabolelo, da so prihajali od žensk. A tudi to sem poskušala obrniti v nekaj dobrega. Doma sem sedla za mizo s svojima hčerkama in pastorko in smo se o tem iskreno pogovorile. O telesu, o pričakovanjih, o pritisku popolnosti. Zanimivo je bilo videti, kako drugače mladi danes gledajo na te stvari. Mlajša hči me je čisto preprosto pogledala in rekla: »Eh, mami, zakaj se sploh ukvarjaš s temi pacienti.« In morda ima prav. Negativne izkušnje so del javnega prostora. Pomembno pa je, kaj z njimi narediš. Jaz sem jih vzela kot iztočnico za pogovor in za še več nežnosti do sebe.

Saša Kovačič

Kako se danes spoprijemate s kritikami? Se vas še dotaknejo?

Danes me kritike zadenejo drugače. Ne zato, ker bi postala neobčutljiva, ampak ker sem bolj pomirjena sama s sabo. Kot mlajša sem bolj želela ugajati, želela sem si, da nikogar ne bi razočarala. In zato me je vsaka ostrejša beseda zabolela globlje, kot bi bilo treba. Sicer mislim, da sem v najboljših letih. Postavljena sem, odrasla, otroci so skoraj odrasli, imam več časa zase, nisem ves čas utrujena, bolj znam uživati, nimam se potrebe dokazovati, delati kariere.

Marec je mesec žensk. Kaj bi položili na srce sodobni ženski?

Položila bi nam na srce, naj si dovolimo biti dovolj. Ni nam treba biti nenehno močne, vedno razpoložene za vse in za druge. Sodobne ženske nosimo ogromno bremen: delo, skrb za družino, za starše, za telo, za odnose, za uspeh. In ob tem pogosto pozabimo nase. In še nekaj, naj bomo do sebe prijazne. Naj si ne govorimo stvari, ki jih ne bi nikoli rekle svoji prijateljici. V sebi nosimo neverjetno moč, a tudi nežnost. Obe sta enako pomembni. Biti ženska danes je nedvomno izziv. A je tudi privilegij. Ker znamo čutiti globoko, ljubiti močno in se vedno znova pobrati.

Celoten intervju preberite v reviji Obrazi 03/26. Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.