Kolumna: Med emancipacijo in težo pričakovanj
Resnična emancipacija morda ne pomeni, da lahko ženska počne vse. Resnična emancipacija pomeni, da ji ni treba.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Ta mesec smo praznovali mednarodni dan žensk. Nageljni, vrtnice, tulipani, lepe besede in več ali manj iskreni pokloni ter zahvale. Vse kot simbol spoštovanja do žensk in našega boja za enakopravnost. A če se samo malo odmaknemo od te simbolike in pogledamo v oči resničnosti današnjega časa, se moramo vprašati: ali je sodobna ženska s svojo emancipacijo in doseženimi pravicami postala tudi res bolj svobodna? Ali pa je ob vsem zasledovanju želenega cilja nase prevzela le še več bremen?
V zadnjih desetletjih smo ženske resnično dosegle izjemen napredek. Imamo pravico do izobraževanja, političnega odločanja, kariere, postajamo vse bolj finančno neodvisne. Lahko smo znanstvenice, podjetnice, direktorice, voditeljice, političarke, umetnice ... V teoriji so ženski vrata odprta skorajda povsod. Ampak s širjenjem njenih možnosti se je razširil tudi seznam pričakovanj. O kakšnem paradoksu govorim? Današnja ženska naj bi zavoljo čim večje samozadostnosti uspešno gradila svojo kariero, hkrati pa naj bi bila tudi skrbna mama, razumevajoča partnerica, vestna organizatorka družinskega življenja, čustvena opora in jasno – glavna skrbnica doma. Ob tem naj bi ostajala urejena po zadnjih modnih trendih, vitalna, mladostna in za piko na i še družbeno aktivna.
Koliko vlog mora prevzeti ženska v današnjem času? In koliko vlog realno sploh lahko opravlja ena oseba?
Po mojem mnenju je to največja ironija sodobne emancipacije. Ženska se je osvobodila (pre)številnih omejitev, a si je nakopala (pre)številne obremenitve in je tako vstopila v novo obliko pritiska – pritiska popolnosti. V preteklosti so bile vloge bolj jasno razdeljene, danes pa jih prepogosto ena sama oseba združuje preveč. Ali nismo kot družba tako ustvarili nove oblike sicer očem nevidnega pričakovanja, ki od žensk zahteva skoraj nadčloveško zmogljivost?
Seveda emancipacija sama po sebi ni težava. Nasprotno – prinesla je nujno in dolgo pričakovano enakopravnost, ki so nam jo izborile močne, vztrajne in pogumne predhodnice. Poklon. Ampak ali smo kot širša družba res ustvarili ravnotežje ali pa smo zgolj zamenjali stare omejitve z novimi pritiski? Morda si je slednje nakopala celo ženska sama, a zanimivo je, da je pri tem nihče ne ustavi, nasprotno, družba poveličuje to v multivlogah popolno in uspešno žensko. In tej podobi zavestno ali podzavestno sledi sodoben ženski svet.
Dan žena bi bil zato lahko tudi dan iskrenega razmisleka. Ne le o tem, kaj vse je ženska dosegla, ampak tudi o tem, koliko bremen nosi. In predvsem o tem, ali je ženski »dovoljeno«, da je preprosto (le) človek. In ne popolno in ne vseobvladujoče bitje. Resnična emancipacija morda ne pomeni, da lahko ženska počne vse. Resnična emancipacija pomeni, da ji ni treba.
Zapis je uvodnik urednice revije Obrazi v številki 03/26. Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.
PREBERITE ŠE
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
