Uroš Hočevar

Veliko stvari je postoril za Ljubljano, veliko stvari ga še čaka. A o njih govori odprto, vsaj zdi se tako. Tudi o sebi pove marsikaj. Star je 71 let in se niti približno ne želi upokojiti. 

Začniva s težavami v Ljubljani, ki vas grizejo. Ki bi jih radi uredili, pa ne gre tako, kot bi želeli. Predvidevam, da vas in Ljubljano mučijo promet, kanal C0, parkirišče pod tržnico, kopališče Ilirija, ne čisto dokončane Stožice … 
Tudi mene veselijo izzivi, ki me čakajo in bi jih rad dokončal. Pri kanalu C0 nam manjka samo 128 metrov od skupaj 12 kilometrov, javna razprava je v decembru. Obnovitev tržnice in gradnjo parkirišč pod njo smo čakali 17 let, zdaj imamo vsa soglasja, v kratkem pričakujemo gradbeno dovoljenje. Odprtje Ilirije bo januarja prihodnje leto. Javni del Stožic je končan in živi že 14 let, zasebni partner je začel urejati svoj del.

O prometu lahko rečem, da bo tudi ta urejen, če se bomo z državo dogovorili, da se širi obvoznica, sicer bo gneča nevzdržna. Število avtomobilov v Ljubljani raste, to je fetiš Slovencev, imeti svoj avto in svojo nepremičnino. 90 odstotkov Slovencev je lastnikov stanovanj in hiš. Po tem odstotku smo prvi v Evropi. Del rešitve za promet je zagotovo vlak, a to je odvisno predvsem od države. Zdaj se zadeve končno urejajo tudi na tem področju.

Kaj pa sežigalnica? Nekateri so za, drugi proti. Pred leti sem si imela priložnost ogledati zelo učinkovito in moderno sežigalnico na Dunaju. Mi pa capljamo za Dunajem in se odločamo, ali bi ali ne bi.
Sežigalnica bi pocenila stroške ogrevanja za Ljubljančane za 20 odstotkov. Ker se ne bi več greli na premog, temveč bi iz odpadkov proizvajali energijo, imeli bi čistejši zrak in bili bi 70-odstotno energetsko samozadostni. Celje ima sežigalnico, ki je čistejša kot premog, Evropa zanjo ne zahteva plačevanja okoljskih kuponov. Ljubljanska sežigalnica bo na barju. Izpusti bodo nižji od najnižjih evropsko predpisanih.

Uroš Hočevar

Če se prav spomnim, ste obljubili, da bo Ljubljanica plovna.
Res je, in ta projekt mi je v veselje. Po Ljubljanici bodo plule lesene ladje na sončni pogon, projekt je vreden 55 milijonov evrov, izvajali ga bomo občina, Energetika Ljubljana, Elektro Ljubljana in država. To bo krožna plovna pot po Ljubljanici. Mislim, da ne bo nihče proti.

Ljubljanski LPP naj bi se preselil v Stanežiče, kjer je imel koncert Magnifico. Zakaj bi preselili cel kompleks ven iz mesta?
Remiza s svojimi halami, ki so nujno potrebne obnove, zaseda 50 tisoč kvadratnih metrov. V načrtu je, da jo preselimo in da bo na tem mestu na 45 tisoč kvadratnih metrov nastal park, ki bo tretji po velikosti, na preostalih pet tisoč pa bodo mestna stanovanja. Šiška tak park nujno potrebuje.

Prisežete, da na tem ozemlju ne bodo nastali kakšni novi bloki, kakšna nova zlata stolpnica za elito?

Za svojimi besedami vedno stojim. Na vogalu bo zgrajena samo ena stolpnica z mestnimi stanovanji, ki jih bo gradil naš Javni stanovanjski sklad. Drugače pa bo tam javni park za Šiškarje. Drugi park bo pri Pivovarni Union, od njih bomo poskusili odkupiti zemljo. Tretji park bo na sotočju Gradaščice in Ljubljanice. Trije parki torej. Da se povečajo zelene površine. Zavezali smo se, da bo do leta 2030 Ljubljana brezogljično mesto.

MOL

Kaj vas žene? Številni so pri vaših letih v penziji, uživajo doma ali na potovanjih, stari ste 71 let, pa ste vsak dan že navsezgodaj v pisarni, snujete, rešujete težave, si nakopljete nove … Kaj vam daje energijo, zalet, voljo?
Uspeh. Imamo vizijo in strategijo, tako, kot smo jo imeli v Mercatorju. Na začetku prvega mandata sem rekel, da bo Ljubljana mešanica Dunaja po organizaciji in Barcelone po načinu življenja. Danes pravim, da Ljubljana na neki način to že ima in je mesto po meri človeka. Kaj me žene? To, da imam še vedno izjemno dober odnos z Ljubljančani, z veliko večino. Da imam najboljšo ekipo. Še vedno ustavljam mopede po mestnem središču, prehitre kolesarje …

Vas ubogajo, upoštevajo, zmanjšajo hitrost?
Večinoma ja.

Če nekdo vrže čik iz avta, grem do avta, potrkam po oknu in voznika vprašam, ali doma tudi meče čike po tleh.

In še nihče mi ni rekel nič slabega, vsi se opravičijo in poberejo čik.

Se vas malo tudi bojijo, kajne?
Bolj mislim, da jim je nerodno. Moj princip je, če doma ne mečeš čikov po tleh, ne delaj tega v mestu. Tudi po Ljubljani še vedno pobiram smeti, tako kot sem jih pobiral po Mercatorju. Imel sem najboljšo ekipo in imam jo tudi danes. 

Kaj vse počnete za ohranjanje kondicije.
Nič posebnega, jem, kar mi paše, res je, da imam isto težo že dosti let. Imam dva obroka dnevno, zjutraj ob pol osmih jem klasičen zajtrk, vedno isto, maslo, med ali marmelado, belo žemljo, spijem belo kavo, vodo. To je tisti čas, ko s soprogo skupaj sediva in se pogovarjava o tem, kaj se je zgodilo prejšnji dan. Ona gleda tablico, jaz ne. Moj drugi obrok pa je lahko ob treh ali pa ob sedmih zvečer.

Uroš Hočevar

 Pa niste nič lačni?

Ne. Spijem kavico ali dve na dan, tretje pa ne. Pa veliko hodim, po središču mesta se še nisem peljal z avtom, tudi gradbišča si ogledujem peš, zadnjič sva si s sodelavko ogledala 11 gradbišč v treh urah. Fotografirala in objavila na Instagramu, Facebooku, TikToku. Imeli smo 270 tisoč ogledov. No, trikrat na teden grem na Golovec, to je od 6 do 10 kilometrov hoje, kakšna ura, ura in pol, malo je tudi v hrib. Poleti grem že zjutraj, ker vstajam ob petih, spat pa grem ob polnoči.

Torej spite pet ur. Ko se zbudite, že razmišljate o tem, kaj vas čaka?
V bistvu grem spat in vstanem z mestom, če sem čisto iskren.

Upam, da vaša žena tega ne bo brala! (smeh)
Bo brala, pa nič hudega, saj ona to ve. Imam listek in kuli, ker vstanem toliko pred njo, na listku imam vse opombe, ideje, vse, česar se spomnim, in ta listek je vedno z mano. Z veseljem sem vsak dan tu v mestni hiši, dopusti so meni predolgi. So pa učinkoviti. Letos sem bil skoraj en teden, od nedelje do sobote. V Rovinju z obema vnukinjama. Ena je stara 18, druga 12. Obe sta zelo navezani name. Jaz sem se spet posvečal svoji klasiki, ob šestih sem šel hodit, prišel na kavico, ki sva jo z Mijo pila na terasi, potem sva šla na zajtrk, in sva sedela uro, uro in pol, ker sva počakala vnukinji. Potem pa pod borovec, na ležalnik in sem bral, prebral sem 1.300 strani.

Arhiv Svet24

To je bil torej najdaljši dopust v vašem življenju. Kaj pa potovanja, vas ne zanimajo? Pariz, Madrid, Dunaj, da bi si pogledali vse kotičke, morda sežigalnice?
Nerad potujem, zakaj bi potoval, nimam razloga, ker mi je tukaj tako lepo.

Kaj pa Afrika, Indonezija, Indija, Šrilanka? Vas nič ne mikajo topli kraji, toplo morje, drugačni ljudje, kultura? Nove ideje za mesto?
Iz Dubaja sem prišel po treh dneh, iz Pekinga prav tako. Prejšnji dunajski župan dr. Michael Haüpl je moj prijatelj, tudi s sedanjim županom, Michaelom Ludwigom, se dobro razumem, ampak po dveh dneh želim domov. Nekaj sestankov, nekaj ogledov, pa imam dovolj.

Muzeji, galerije, koncerti?

Nič od tega. Da bi šel nekam zaradi koncerta? Ne. Moja potovanja letos so bila po državah nekdanje Jugoslavije, dva dni Dunaj, München zaradi nogometa.

Ko sva že pri koncertih, moram omeniti Magnifica in njegov koncert, ki je bil najprej napovedan v Tivoliju, potem pa prestavljen v Stanežiče. Zgodba?
Ko gledam zdaj, je bila pametna odločitev, da smo ga prestavili v Stanežiče, ki so prometno veliko bolj dostopne kot Tivoli. Ne razumem, zakaj dm tek v Tivoliju nikoli ni bil vprašljiv, koncert pa je bil. Najprej so omenjali, da je to zaradi gomoljčice in hrošča puščavnika, potem je bila problem trava.

Magnifico se je najprej sicer pritožil, dobil pritožbo, a si je premislil, rekel je, da so mu to lokacijo »umazali«, in koncert prestavil v Stanežiče. In koncert je bil vrhunski. Ko me sprašujete, ali sem »kulturen«, pa moram reči, da grem po poznem kosilu zelo težko še v gledališče ali na koncert. Ker si moraš prav vzeti čas za to. Drugače pa moram pohvaliti Mestno gledališče ljubljansko, njegovi direktorici Barbari Hieng Samobor in njenemu delu se lahko samo priklonim. Pa Ljubljana Festival pod vodstvom Darka Brleka – kakšna velika imena pripelje v Ljubljano, vsa čast. In kakšni dogodki so v obnovljenem Rogu. Ljubljanski grad pa ima največ obiskovalcev. Da ne omenjam še drugih naših kulturnih zavodov, ki so prav tako odlični. V Ljubljani se res veliko dogaja.

Dolenjski list

Kako lahko v tem tisočletju, ko smo vsi bolj ali manj zasvojeni s telefoni, računalniki, tablicami, skratka, zasloni, družbenimi omrežji, vi živite in delate brez njih?
Zelo mirno živim brez njih.

Včasih sem prav vesel, da nimam telefona, ker bi ga vzel v roke in v jezi morda kaj prehitro napisal. Ko me recimo kakšna stvar pogreje.

Še vedno velja pregovor Jutro je pametnejše od noči. Sem tudi prvaku opozicije rekel, naj da telefon stran, pa mu bo mnogo lepše. Telefona nikoli ne nosim s sabo. Če se kaj pomembnega zgodi, tako in tako izvem. Kadar ocenijo, da moram kaj vedeti, če kaj eksplodira na družbenih omrežjih, me sodelavke obvestijo.

Večerna poročila si pa le pogledate, kajne?
Kombiniram Odmeve in zadnja poročila na Pop TV. Kar me bolj pritegne, pogledam. Pa seveda dobim klipinge, povzetke pomembnih novic.

Katere stvari so v življenju zares pomembne, kaj šteje, kaj velja?

Pri mojih letih zagotovo zdravje. Iskrenost. Veseliti se uspehov svojih sodelavcev, uživati v njih. Spoštovati različnost, ni pomembno, katere vere si, katere barve kože, katere spolne opredelitve, ampak ali si dober človek ali nisi. Vsak ima svoj krog ljudi, vsak ima svoj način življenja, svoje prioritete, ampak lahko živimo skupaj, čeprav smo različni. Trdno sem prepričan, da se v življenju vse vrača, dobro z dobrim, slabo s slabim, samo zdržati je treba.

Ampak dobre stvari se vračajo zelo počasi, bi rekla ...
Spoštujem našo svetlo zgodovino partizanov. Tita nisem nikoli srečal, je pa zame največji državnik bratstva in enotnosti. Dokler je bil Tito, smo bili enotni. Deset let po tem, ko je umrl, smo se pobijali med sabo. Papež zdaj govori, da iščimo dobro v ljudeh, pomagajmo, zagovarja bratstvo in enotnost.

Jaz sem ne nazadnje migrant ali čefur, če hočete, čistokrvni mešanec rečem temu, z 12 leti sem prišel v Ljubljano, mama je Slovenka, oče Srb.

Med sabo lahko tekmujmo v znanju, strokovnosti, ustvarjalnosti, v športu ... V življenju si uspešen takrat, ko boš z veseljem prišel na delovno mesto, ko ti bo lepo, ko boš prišel v pisarno ali na gradbišče. Če trpiš, pa moraš poiskati nekaj drugega. Jaz sem res vesel vsakega dneva. Moji vnuki me pogosto pokličejo, nazadnje me je ena vnukinja povabila na kosilo, druga, da greva skupaj na tekmo. Kaj je lepše od tega? To je največ, kar lahko v življenju dosežeš.

Celoten intervju je bil objavljen v decembrski številki revije Obrazi (12/24). Revija je na voljo v spletni trafiki.