Marko Delbello Ocepek

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Ujeti vas je cel podvig, saj ste ves čas nekje po svetu, a nam je uspelo. (smeh) Zdi se, ko da že celo leto počnete samo dve stvari: nastopate in potujete. Uživate življenje na polno?

Da, res je, da je moje življenje polno potovanj in nastopov. Vendar sem si po pandemiji dovolila malce več introspekcije. Človek se mora včasih ustaviti, da lahko spet najde smisel in pogon za ustvarjanje. Prej sem živela v nenehnem gibanju, zdaj pa sem se naučila, da mora biti vsak trenutek zavedanja priložnost za iskanje notranjega ravnovesja, ne zgolj zunanjega hitenja za priznanji in uspehi.

Od vaših začetkov do danes ste še vedno na vrhu največjih slovenskih glasbenih zvezd. Kaj je recept za uspeh?

Recepta za uspeh ni, to vemo, saj bi ga potem lahko imeli vsi. (smeh) Verjamem, da uspeh ni le nekaj, kar dosežeš, temveč je večna dinamika med notranjim iskanjem smisla in odzivanjem na svet okoli sebe. Uspeh je zame kot odprta simfonija, kjer so vse note povezane v harmonično celoto, ki raste skozi predanost, iskanje umetniške resnice in sposobnost, da ostaneš zvest svoji notranji viziji.

Se tega da naučiti?
Ne, tega se ne moreš naučiti, temveč moraš v tem procesu stalno rasti in se razvijati kot glasbenik in kot človek.

V karieri so vam pripisali že toliko nazivov, od primadone slovenske zabavne glasbe do glasbene dive. Je res, da ne marate teh vzdevkov?

Morda ti vzdevki včasih zvenijo lepo, vendar se vedno znova sprašujem, kaj pomeni biti označen kot »prima donna« ali »glasbena diva«. Zame so te oznake lahko le omejitve, ki jih nalagajo drugi, ne da bi se zavedali, da resnična umetnost presega te omejitve. Umetnost ni v tem, da postaneš ikona, temveč v tem, da lahko s svojo glasbo odpraviš meje med posamezniki in jih pripelješ do globljih čustvenih in intelektualnih uvidov.

Marko Delbello Ocepek

Skoraj sedem let po komediji Menopavza se vračate na oder, tokrat v novi komediji Pridi gola! Ste pogrešali komedijo, oder in smeh gledalcev?

Seveda sem. Oder je zame poseben prostor, skoraj svetišče, če želite, saj se na njem zgodi nekaj, česar ne more nadomestiti noben drug medij – neposredna izmenjava energije med izvajalcem in občinstvom. Pri glasbi to poznam že vse življenje, komedija pa mi je z Menopavzo odprla nekoliko drugačna vrata. Spoznala sem, kako osvobajajoče je ljudi spravljati v smeh.

Zakaj je smeh za vas pravzaprav tako pomemben?

Smeh je pravzaprav zelo resna stvar. Človeka razoroži, podre njegove obrambne zidove in mu za trenutek dovoli, da pozabi nase in na svoje skrbi. Zato sem komedijo pogrešala. Predvsem pa sem pogrešala tisti trenutek, ko iz dvorane pride prvi iskreni val smeha in veš, da si z občinstvom vzpostavil stik. To je neprecenljivo.

V predstavi se vse začne z možem, ki si želi vikend z ljubico, žena pa mu prekriža načrte. Ko ste prvič prebrali scenarij, ste bolj navijali za ženo, ljubico ali za to, da moškega čim prej dobijo?

Ah, predvsem sem navijala za dobro komedijo! (smeh) Če bi se vsi obnašali razumno, pošteno in odgovorno, bi bilo predstave konec po desetih minutah. Ravno človeške slabosti so tiste, iz katerih se rodi komedija. Sicer pa nisem človek, ki bi življenje delil samo na krivce in žrtve. Odnosi so praviloma precej bolj kompleksni. Seveda imam kot ženska določeno solidarnost z žensko, ki ji nekdo poskuša nekaj prikriti, toda najbolj me zabava trenutek, ko človek misli, da je prelisičil vse okoli sebe, v resnici pa je predvsem prelisičil samega sebe. Življenje ima čudovit smisel za ironijo – in v tej predstavi ga je v izobilju.

Komedija živi od laži, prikrivanja in varanja. Ste vi človek, ki laž hitro zavoha?

Zelo hitro. Morda celo prehitro. (smeh) Z leti razviješ določen občutek za ljudi. Ne poslušaš več samo tega, kar povedo, ampak opazuješ, kako to povedo, kaj zamolčijo, kam pogledajo, kako se obnašajo. Besede so samo del komunikacije. Predvsem pa mislim, da ima človek, ki je 40 let izpostavljen javnosti in je v tem času srečal na tisoče ljudi, precej dobro izostren radar. Intuicija je zame zelo pomembna in sem se jo naučila poslušati. Če mi notranji glas pravi, da nekaj ni v redu, ga danes ne poskušam več utišati.

Marko Delbello Ocepek

Ko smo vas gledali v Menopavzi, smo videli, kako zelo dober smisel za komedijo imate. Vam je ta žanr res tako pisan na kožo?

V sebi imam precej več nagajivosti, kot je ljudje pričakujejo od Helene Blagne. (smeh) Javnost me pozna predvsem skozi velike balade, dramatične interpretacije, glamur in neko odrsko veličino. Toda zasebno se zelo rada smejim in znam biti zelo samoironična. Komedija pa zahteva izjemno disciplino. Dober humor ni naključje. Potrebuješ občutek za ritem, premor, intonacijo in predvsem za občinstvo.

Je torej komedija po svoje podobna glasbi?

V tem je presenetljivo podobna glasbi. Tudi pri pesmi moraš vedeti, kdaj nekaj zadržati in kdaj spustiti emocijo. Pri komediji je podobno – včasih ena sekunda tišine odloči, ali bo dvorana eksplodirala v smeh ali ne.

Rekli ste, da mora biti vloga za vas izziv. Kaj vas je pri novi vlogi v Pridi gola! prepričalo, da ste sprejeli?

Če po vseh teh letih stopim v nov projekt, mora v meni nekaj premakniti. Ne zanima me ponavljanje že doseženega. Umetnik mora ostati radoveden, sicer začne živeti od lastne preteklosti, kar se mi zdi zelo nevarno. Pri Pridi gola! me je pritegnil predvsem tempo, inteligentno stopnjevanje absurdnih situacij in možnost, da pokažem drugačen del sebe. Všeč mi je komedija, ki ni samo niz šal, ampak pod smehom skriva zelo človeške slabosti. Ljudje ljubimo, skrivamo, se zapletamo, izkrivljamo resnico in potem z neverjetno ustvarjalnostjo rešujemo položaje, ki smo jih sami povzročili. To je življenje – samo nekoliko zgoščeno in postavljeno pod reflektorje.

Kako ste se ujeli s soigralci Nenadom Tokalićem, Primožem Vrhovcem, Alenko Kraigher in Melani Mekicar?

Zelo lepo. Pri gledališču je zaupanje med igralci absolutno. Na odru si odvisen od človeka nasproti sebe, in če med igralci ni prave energije, občinstvo to začuti. Vsak od njih prinaša nekaj svojega in prav različnost ustvarja dinamiko. Zelo cenim ljudi, ki pridejo pripravljeni, ki spoštujejo delo in obenem ohranijo igrivost. Ko imaš okoli sebe profesionalce, si lahko na odru paradoksalno veliko bolj svoboden. Ker veš, da te bodo ujeli, če skočiš.

Nešo in Primož sta torej blažena med ženami – samo v teoriji ali tudi praksi? Upam, da lepo skrbite za njiju …

Oba se vedno odlično držita. (smeh) Tri ženske okoli dveh moških so lahko blagoslov ali pa zelo zahtevna življenjska šola – verjetno oboje hkrati. Za naša moška lepo skrbimo, toda pretirano ju pa tudi ne razvajamo. Moški mora vendarle ohraniti nekaj življenjske kondicije!

Predstava je pravzaprav zgodba o slabih odločitvah. Katera vaša slaba odločitev se je na koncu izkazala za eno najboljših?

Zanimivo vprašanje. Danes pravzaprav zelo nerada govorim o »slabih« odločitvah. Nekatere odločitve so bile boleče, nekatere morda naivne, nekatere bi z današnjim znanjem sprejela drugače. Toda vsaka me je nekam pripeljala. Človek postane to, kar je, tudi zaradi svojih napak. Če bi iz svojega življenja odstranila vse napačne korake, bi morala odstraniti tudi modrost, ki sem jo zaradi njih pridobila. Zato ničesar posebej ne obžalujem. Napaka, iz katere se nekaj naučiš, je lahko na koncu zelo draga, a izvrstna šola.

V predstavi se liki z eno lažjo rešujejo iz druge. Kakšen odnos imate sami do majhnih, 'nedolžnih' laži?

Odvisno, kaj razumemo pod nedolžno lažjo. Če prijateljica pride k meni navdušena nad novo pričesko, ki meni morda ni najbolj všeč, gotovo ne bom čutila moralne dolžnosti, da ji pokvarim večer. (smeh) Obstajata takt in človeška obzirnost.

Marko Delbello Ocepek

Kje je potem meja?

Nekaj povsem drugega pa je laž, s katero manipuliramo, prikrivamo pomembne stvari ali drugemu odvzamemo možnost, da bi se na podlagi resnice sam odločal o svojem življenju. Tam sem zelo načelna. Zaupanje se gradi dolgo in podre zelo hitro. Brez zaupanja pa noben resen odnos – partnerski, prijateljski ali poslovni – ne more dolgo obstati.

Ste v zasebnem življenju bolj človek načrta ali spontanosti?

Sem zanimiva kombinacija obojega. Moje poklicno življenje brez discipline in organizacije ne bi moglo obstajati. Štirideset let kariere ne nastane spontano. Za tem so ure dela, vaj, odrekanj, priprav in odločitev.

Kje pa potem najdete prostor za spontanost?

Prav zato v zasebnem življenju potrebujem tudi spontanost. Rada imam trenutke, ki nimajo urnika. Nenapovedan izlet, dolgo kavo s prijateljico, sprehod v naravi, odločitev, da nekam odpotujem. Mislim, da človek potrebuje oboje: strukturo, da lahko nekaj zgradi, in spontanost, da v tistem, kar je zgradil, ne pozabi živeti.

Ko imate vsega dovolj, pobegnete v tujino, saj obožujete potovanja. Zakaj je to tako močna strast, kaj vam dajo potovanja?

Potovanja so zame ena najlepših oblik izobraževanja in hkrati ena najglobljih oblik svobode. Ko potujem, ne menjam le krajev, ampak tudi perspektive. Vsaka dežela ima svojo energijo, svojo zgodbo, svoj način doživljanja življenja. In prav to me neizmerno bogati. Umetnik mora ostati radoveden. V trenutku, ko misliš, da si vse videl in vse razumel, začneš stagnirati. Potovanja me opominjajo, kako velik, raznolik in čudovit je svet. Vedno znova me učijo ponižnosti pred življenjem in hvaležnosti za vse, kar imam.

Ste na potovanjih bolj dama z načrtom ali se najlepše zgodbe zgodijo spontano?

V življenju sem zelo organizirana, zato rada vem, kam grem in kaj me čaka. Toda z leti sem ugotovila, da najlepših trenutkov ni mogoče načrtovati. Ti se zgodijo nekje vmes – na ulici neznanega mesta, v pogovoru s popolnim tujcem ali ob sončnem zahodu, ki ga sploh nisi nameraval gledati. Pravzaprav so najbolj dragoceni spomini pogosto tisti, ki niso bili zapisani v nobenem načrtu.

OSEBNI ARHIV

Ste še do česa tako strastni kot do potovanj?

Skrita strast, ki jo negujem, je povezana s kulinariko. Kuhanje je kot komponiranje jedi, kjer okusi tvorijo harmonijo na krožniku. Eksperimentiranje z okusi je moj način umetniškega izražanja zunaj odra.

Kako sicer ohranjate ravnovesje med zahtevami kariere in osebnim življenjem?

Gre za nenehno prilagajanje in iskanje srednje poti med strastjo do umetnosti in skrbjo za svoje notranje bitje. To poudarjam že vrsto let, ker je še kako res.

Kjerkoli se pojavite, zasijete do zadnjega detajla … Se raje oblačite sami ali prepuščate izbiro stilistom?

Modni slog je zame osebno izraz individualnosti. V zimskem času ne morem mimo občutka topline, ki jo prinašajo rokavice iz finega materiala in topli šali. Moje oblačenje je izraz moje osebnosti, hkrati pa je to sodelovanje z ustvarjalci mode.

Kako pa definirate lepoto? Kateri lepotni trend vas trenutno najbolj navdihuje?

Lepoto definiram kot harmonijo med notranjim in zunanjim svetom. Lepota je subtilna, ki se odraža skozi iskrenost in lastnega videnja samega sebe. Še najlepša ženska ne bo resnično srečna, če se ne bo celostno posvetila sebi, če ne bo imela v življenju urejenih odnosov z okolico in lastno integriteto.

Kateri lepotni trend vas trenutno najbolj navdihuje?

Kar zadeva lepotne trende, sem navdihnjena z naravnostjo in resnicami, ki jih prinaša vsak posameznik. Lepota je v resničnosti in ne v maskah, ki jih nosimo.

Nekateri pravijo, da vas ni mogoče srečati brez ličil. Je to mit ali resnica?
(smeh)

Ne drži.

Za konec nam še zaupajte, je težko oziroma je naporno biti številka ena, ko to vsi tudi pričakujejo?

Biti številka ena ni preprosto, vendar tudi ni nekaj, kar si izbereš, temveč nekaj, kar izhaja iz tvojega odnosa do tega, kar počneš. Če si enkrat na vrhu, moraš vedno znova postavljati vprašanja o tem, kaj pomeni biti na tem mestu, kaj to pomeni za tvojo kreativno dušo in kako ohraniti svojo kreativno svobodo. Morda je to izziv, vendar je to tudi pot, ki ti omogoča, da se razvijaš in širiš svoja obzorja.