Šimen Zupančič

Med študijem je predvidevala, da bo delala v tekstilni industriji, a je prva leta službovala kot državna uradnica in pred približno 15 leti stopila na politično prizorišče kot poslanka. Kmalu zatem je zaprisegla kot prva in doslej edina predsednica vlade pri nas ter vodila ministrsko ekipo v gospodarsko in politično zelo zahtevnih časih. Njeni sodelavci pravijo, da je pri delu učinkovita, v odnosih neposredna. Sama pa priznava, da v komunikaciji kdaj tudi povzdigne glas.« A se potem vedno tudi opravičim,« doda ministrica za infrastrukturo Alenka Bratušek. Pogovarjali sva se dan po 15. decembru, rojstnem dnevu njene sestre Vesne, ki je za posledicami raka umrla pred približno dvema letoma. »Zapustila nas je le mesec dni po postavljeni diagnozi. To je bil šok, ki v bolečini odzvanja še danes,« pove vidno ganjena.

Ali imate najboljšo prijateljico, ki ji lahko prav vse zaupate?

Imam peščico prijateljic in prijateljev, s katerimi se lahko iskreno in odprto pogovarjam o vsem. Povsem jim zaupam, ker vem, da o tem potem ne bo brala cela Slovenija. Prijateljstva so dragocena, zato jih je vredno negovati.

Pravite, da sta vaša hčerka Nuša in sin Oskar vaš največji uspeh v življenju. Kako živita? Kaj ju navdušuje?

Nuša, ki je stara 31 let, je bolj umetniška duša, študirala je vizualne komunikacije. V otroških letih je pogosto izdelovala verižice in prstane, tudi slikala je. Zaposlena je v grafičnem centru ene od trgovskih verig. Pravi, da uživa v svojem delu. Živi v Ljubljani. 27-letni sin Oskar, ki živi v Kopru, je v odraščajočih letih igral nogomet, dve leti je obiskoval nogometno akademijo v Southamptonu v Veliki Britaniji. Končal je študij strojništva, zdaj dela doktorat na Fakulteti za vede o zdravju. Srečna sem, ker vidim, da uživata v svojem delu in življenju na splošno.

Nista nikoli pokazala zanimanja za politiko?

Ne! Morda ga še bosta. Nikoli se ne ve … (smeh)

Hčerke in sina kot političarka niste nikoli javno izpostavljali.

Ker sem spoštovala njuni želji. Nista željna medijske pozornosti, ne želita se izpostavljati. Le enkrat sta sodelovala v televizijski predvolilni oddaji. Rekla sta, da po njunem mnenju dobro opravljam svoje delo in da me podpirata pri tem.

Hvaležna sem, da mi tako mož kot otroka ves čas stojijo ob strani. To ni samoumevno.

Sašo Radej

Ste že babica?

Ne, nisem še.

Z možem Mitjo Cvjetičaninom sta v partnerskem odnosu že 38 let. Kako se spominjate prvega srečanja z njim?

Spoznala sva se v prvem letniku mojega študija v Ljubljani, stara sem bila 18 let. Pravzaprav je bil to moj prvi žur v Ljubljani, v diskoteki Valentino v Tivoliju, kamor sem šla s prijateljico, in sicer na spoznavni večer ekonomske fakultete. Ne mož ne jaz nisva bila študenta ekonomije, ampak naju je povezala.

V vsakem zakonu so izzivi. Kako vama uspeva odnos negovati že toliko let?

Morda nama uspeva tudi zato, ker sva se spoznala zelo mlada, skupaj sva odrasla in se ob tem res dobro spoznala, iskala kompromise, se prilagajala drug drugemu. Zdaj, ko otroka ne živita več doma, imava več časa druga za drugega. Ob koncih tedna sva najraje v naravi. Ker živiva v Kranju, imava v bližini Šmarjetno goro in Jošt. Samo športne copate obujeva in sva že na hribu.

Kako se spopadate s stresom? Nosite službo domov?

Če se le da, službe ne nosim domov, a mi ne uspeva vedno. Stres, ki ga je na ministrski funkciji zares veliko, premoščam tako, da vse, kar me jezi oziroma obremenjuje, sproti dajem iz sebe. Zato včasih povzdignem glas, kar seveda ni prijetno za moje sodelavce. (nasmeh) A se jim vedno tudi opravičim. To je pomembno.

Sa. R.

Pred dvema letoma je zaradi hude bolezni umrla vaša mlajša sestra Vesna. Prebrala sem vaš ganljivi zapis na družbenem omrežju, ki ste ga objavili 15. decembra lani, ko bi dopolnila 50 let. A jih ni dočakala. Pravite, da je bila njena smrt šok za vse, ki ste jo imeli radi.

Velik stres smo doživeli, saj se je poslovila v enem mesecu. Sestra je za diagnozo rak na pljučih izvedela 4. decembra 2023, umrla je 3. januarja 2024. Še danes ne morem dojeti, da je kaj takega mogoče. Skoraj do konca je bila v domačem okolju, kratek čas tudi v bolnišnici, kjer je kljub svoji hudi bolezni skrbela, da bolnice na sosednji postelji ni zeblo. Vedno je bila pozorna oseba in zelo sočutna. Bila je tudi umirjena in vase zaprta. Včasih se vprašam, ali je zbolela zato, ker je vse tegobe zadrževala v sebi. Vesna je dočakala le 48 let.

Eska ste jo menda klicali?

Ja, Eska jo je ljubkovalno začela klicati moja hči Nuša v otroških letih, in to ime je ostalo.

Šimen Zupančič/MPA

Je slutila, da bo umrla?

Mislim, da ni slutila smrti. Do zadnjega sva se pogovarjali spodbudno in pozitivno, govorili sva o upanju, ne o smrti. Vsak dan sem jo obiskovala v bolnišnici, tudi dvakrat na dan, tudi ko je bila doma, sem bila ob njej, velikokrat še ponoči, ker sem se bala, da se bo stanje poslabšalo in bo potrebovala zdravniško pomoč. Živela sta sama s sinom Levom. Danes bi bila ponosna na svojega 15-letnika. V tistem obdobju sva si zelo pogosto pošiljali tudi SMS-sporočila, ki jih še vedno hranim. Pogosto jih prebiram. Naj se sliši še tako klišejsko, želim poudariti, kako pomembno je, da povemo svojim ljudem, da jih imam radi. Ni samoumevno, da imamo drug drugega. Bodimo hvaležni za to.

Od kod črpate moč, ko življenje boli – ko ste denimo v osebni stiski ali vam usahne motivacija, vas prežemajo temne misli?

Menim, da je v takšnih trenutkih najbolj pomembno, da se ne smilimo samemu sebi in ne zapademo v malodušje. Opažam, da nekaterim ustreza vloga nemočne žrtve. Najlažje je kriviti druge za to, da se počutimo slabo. Nikoli ne smemo obupati, ampak moramo zbrati moči, da se poberemo in nadaljujemo. Nihče tega ne bo storil namesto nas. Seveda je dobrodošlo, da imamo takrat ob sebi ljudi, ki nas razumejo in spodbujajo. Prav je tudi, da se vprašamo, kaj moramo spremeniti pri sebi, da bo tako, kot si želimo. Vsaka sprememba se začne pri nas samih.

Rojeni ste31. marca. Je pomlad vaš najljubši letni čas?

Ja, pomlad mi je zelo pri srcu. Pomladni dnevi podarjajo prebujajočo svežino in upanje, več je svetlobe in optimizma. Sicer pa znam v vsakem letnem času prepoznati lepoto, ki me vedno znova navdušuje in krepi mojo hvaležnost za življenje.

Celoten intervju je bil objavljen v reviji Obrazi 01/26. Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.