Primož Lavre

Ste kdaj imeli občutek, da ste za uspeh v plesu morali žrtvovati del sebe?

Sem, a mi nikoli ni bilo žal. Medtem ko so ob petkih zvečer drugi hodili ven, sama po treningu tega nisem mogla. Morala sem domov počivat, da sem bila naslednje jutro pripravljena na trening. Višjim ciljem sem dajala prednost pred zadovoljevanjem svojih potreb. Tako sem zavestno mučila sama sebe. Nisem šla po lažji in bolj udobni poti. V meni je še vedno malo tega škorpijonovskega mazohizma.

Kaj je bilo za vas psihično težje: pritisk pričakovanj ali spoprijemanje z lastnimi dvomi?

Najzahtevnejše je bilo nenehno opozarjanje, kaj je narobe in kako bomo slabo izboljšali. Če bi zavrtela čas nazaj, bi prosila ljudi okoli sebe, da izhajamo iz pozitivnosti, ne pa iz predpostavke, da je ves čas nekaj narobe s tabo, in z izhodišča, da lahko samo tako napredujemo. To ne drži. Zaradi teh izkušenj zdaj svoje učence učim drugače. Res je, da učim plesalce, ki se s plesom ukvarjajo ljubiteljsko, vendar je moja kritika vedno uravnotežena. Poudarim, kaj je bilo dobro, in opozorim, kaj je treba še malo izboljšati. Tako ima plesalec občutek, da mu gre, da je na pravi poti in da ga od napredka loči le še majhen detajl. Če vse temelji na kritiziranju, pa to človeka prej zavre kot spodbudi in to nima smisla – iz tega se ne more razviti nič dobrega.

Primož Lavre

Kljub kritiziranju ste dosegli, kar se je doseči dalo. Zato me še toliko bolj zanima, kako ste se pobirali po porazih, razočaranjih ali trenutkih, ko rezultat ni bil sorazmeren z vloženim trudom?

Samo z delom. Na žalost ta stavek, »Delo osvobaja«, ki je stal na napačnem mestu, ne bi mogel bolj držati. Prst, kdo je kriv, sem vedno obrnila proti sebi. Motivacijo sem našla prav v tem, da sem krivdo prevzela nase in se še globlje zakopala v delo. Prav delo me je vedno znova izvleklo iz kriz. Šele čisto na koncu kariere, pri 35 letih, ko sem videla, kje sva s partnerjem Andrejem Škufco rezultatsko, sem ugotovila, da bi morala za malenkostno izboljšanje rezultata vložiti ogromno dela. Takrat sem si rekla, da je dovolj in da je bolje svojo energijo in čas usmeriti v nekaj, kar se začenja, in ne nekaj, kar se končuje. Takrat sem se zakopala v postavljanje svoje plesne šole in ni mi žal niti za trenutek. V življenju moraš prepoznati trenutke, križišča ter razpotja in se odločiti, po kateri poti boš šel. Včasih je prav, da vztrajaš, včasih pa se si moraš priznati, da se je bolje obrniti v drugo smer.

Vaš soplesalec je bil dolgo tudi vaš partner. Z Andrejem Škufco ste delovali v zelo intenzivnem plesnem partnerstvu. Kako danes razumete pomen meja v profesionalnih in osebnih odnosih?

Skupaj sva plesala 17 let, od tega pa sva jih deset preživela še kot par. Za nazaj ne bi spremenila ničesar. Sproti sva zorela. Z Andrejem sva postala par v najstniških letih in bila skupaj do 30. leta. To je obdobje, ko se človek zelo spremeni. Zato sem zelo ponosna na to, da sva zadnjih nekaj let, ko nisva bila več par, vseeno ohranila profesionalni odnos. Marsikdo me vpraša, kako sva to zmogla. Kar sva. Težko se je ne zaljubiti v nekoga, s komer preživiš osem ur na dan. Ko je konec, pa moraš sprejeti, da je konec romantičnega in da ostaja samo profesionalen odnos ...

Čutiti je, da je vaš mož Damjan vaš varni pristan. Kaj vas je partnerski ples naučil o zaupanju in prepuščanju?

Da brez tega, da verjameš v zvezo, v partnerstvo in si zaupaš, ne gre. Ne da se živeti z dvomom. Če je tako, je bolje, da prekineš in greš v drugo smer. Pri Damjanu nikoli niti za trenutek nisem imela občutka, da bi morala biti kakorkoli ljubosumna.

Z vsakim trenutkom, besedo in dejanjem mi pokaže, da sem samo njegova in edina.

V prejšnjem partnerstvu tega nisem začutila ,,,

Celoten intervju preberite v reviji Obrazi 02/26. Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.