POp TV

Kljub svojim rosno mladim letom se lahko ozre na zavidljivo kariero. Navdih za svoje kulinarične kreacije Mojmir najraje črpa iz mladosti, iz domačega Prekmurja in tamkajšnjih kulinaričnih posebnosti – a jih seveda pripravlja času primerno. Zato prav nič ne pretiravamo, če ga uvrstimo v sam vrh nove slovenske kuhinje. Njegovo predanost kuhanju in temu poslanstvu ponazarjata tudi tetovaži na obeh podlakteh: na levi piše »Chef for Life« (chef za vse življenje), na desni pa »Born to Create« (rojen za ustvarjanje).

Kaj je bil glavni vzrok, da ste se zapisali svetu kulinarike?

Že od mladih nog sem rad ustvarjal in pogosto pomagal mami pri kuhanju. Doma je skoraj vsak dan pripravila nekaj novega. Do približno desetega leta sem bil precej izbirčen in nisem jedel raznolike hrane. Piščanec in krompir sta mi bila najljubša. Na neki točki pa so me začeli zanimati okusi in začel sem jih raziskovati. Pozneje mi je mama včasih prepustila štedilnik, da sem lahko tudi sam kaj pripravil. Ko sem se nato vpisal na srednjo gostinsko šolo, je bila pot jasno začrtana.

Če se danes ozrete nazaj, kako bi opisali prehojeno pot, ki vas je pripeljala na zvezdniški Olimp?

Če bi jo moral opisati z eno besedo, bi rekel: zanimiva. (nasmešek) Sicer pa roko na srce: tako kot pri vsakem človeku so bili tudi na moji poti vzponi in padci, ampak najpomembnejše je, da sem se iz vsake izkušnje nekaj naučil.

Kje ste pridobili svoje kuharsko znanje?

Prvo znanje sem pridobil od mame v domači kuhinji, nato sem se ogromno naučil v srednji in višji šoli – in pa najpomembnejše: skozi samo delo. Čeprav kot najstnik nisem rad bral, sem kuharske knjige dobesedno požiral. Največ ljubezni do hrane in kuharskih veščin sta mi predala prvi chef Janez Bratovž ter pozneje mentor in vodja naše mladinske reprezentance Borut Jakič. Je pa treba poudariti, da se človek uči vse življenje – in tudi jaz se še vedno učim novih tehnik in kombinacij okusov.

Kako bi opisali svojo kulinarično filozofijo?

Poimenoval bi jo nova slovenska kuhinja. To pomeni, da pri iskanju idej za jedi predvsem izhajam iz slovenskih običajev in tradicije, ki jih predstavim na malo drugačen oziroma svojstven način. Pri tem uporabljam predvsem slovenske sestavine iz različnih pokrajin. Čeprav neka stara slovenska jed dobi novo obliko, sem pri tem vedno pozoren, da se ohrani njeno bistvo oziroma smisel.

Kakšne osebnostne karakteristike mora imeti dober chef?

Dober chef mora v prvi vrsti biti dober človek. Dobro mora imeti razvit občutek za ljudi, da jih voditi tako skozi lepe kot tudi težke trenutke. Mora biti povezovalen in ne razdirajoč.

Vedno sem menil, da takšen, kot je po značaju chef, takšno je posledično stanje v celotni kuhinji in restavraciji.

Pomembna je tudi predanost – ne samo kuhanju, ampak tudi ekipnemu duhu in ustvarjanju prijetnega okolja.

Se še spomnite svojega prvega menija?

Ne spomnim se niti menija, ki smo ga pripravili lani! (smeh) Pri ustvarjanju menijev se nikoli ne vračam k svojim preteklim krožnikom, ker hočem vedno ustvariti nekaj novega. Hitro se naveličam kuhanja enega in istega, zato tudi redno menjamo meni glede na sezone. Bi bilo pa zanimivo danes videti in okusiti moje prve menije. Mislim, da bi jih gotovo komentiral »po sodniško«.

Imate kakšnega vzornika – v poslovnem oziroma kuharskem svetu?

Ferran Adria iz legendarne restavracije El Bulli in Grant Achatz iz Alinee sta mi bila dolgo časa vzornika. Zdaj bi rekel, da sem našel svojo pot in da je moj vzornik v kuharskem svetu tradicija. V osebnem življenju pa je bil in še vedno je moj vzornik oče.

POp TV

Od kod črpate ideje za krožnike in kje dobite navdih za zmeraj nove recepte?

Kot rečeno, navdih črpam iz slovenskih tradicij in običajev. Najraje črpam iz svojega najljubšega običaja – kolin, ki je pravzaprav temelj slovenske in predvsem prekmurske kulinarike. Delno seveda črpam tudi iz sezonskosti, saj se opiram na živila, ki nam jih ob določenih mesecih narava ponuja. Dostikrat pa se oprem na lastne spomine – naj bo to iz otroštva ali potovanj po Sloveniji in tujini.

Katera jed je vaša najljubša oziroma na katero ste najbolj ponosni?

Omenil bi dve! Prva je file romba z ocvirki Kodila. V tej jedi sem združil svojo najljubšo ribo in najljubšo sestavino s kopnega. To je osnova jedi, ki se ne spreminja, vse dodatke oziroma priloge pa prilagajamo glede na sezono. Druga je goveja juha v obliki sladice. Malo čudno se sliši, ampak tisti, ki spremljajo MasterChefa, bodo videli, da se da! Pravzaprav je to moj poklon najbolj razširjeni jedi v slovenskih domovih.

In kateri je vaš najljubši kuharski pripomoček?

Tukaj pa ne vem, ali obstaja kuhar, ki ne bi rekel, da je to njegov nož. Brez noža ne moreš niti začeti kuhati. No, mogoče bi se našel kakšen, ki bi rekel pinceta, ampak ta najverjetneje ne kuha veliko. (smeh)

Katera je vaša najljubša kuharska knjiga?

Velika slovenska kuharica od Felicite Kalinšek ali Vodnikove Kuharske bukve. Težko bi se odločil med tema dvema, ker sta obe nekako temelj naše kulinarike.

Zakaj menite, da je kulinarika postala takšen trend in kuharji zvezdniki?

Mislim, da predvsem zaradi dejstva, da nam je kulinarika vsem blizu. Vsi se moramo prehranjevati, in bolje se prehranjujemo, bolje živimo. Kulinarika ni namenjena samo preživetju, ampak je del splošne kulture. Vsak dan združuje ljudi, še posebno pa je pomembna ob praznikih in praznovanjih. In vsaj meni je logično, da zaradi tega ljudje toliko raje gledajo in spremljajo stvari, povezane s kulinariko.

Lipa Design

Poklic chefa danes deluje zelo bleščeče, marsikdo pa ne ve, za kako trd posel gre in koliko žrtvovanja zahteva, kajne?

Menim, da je vsak poklic trd posel, če želiš v njem uspeti in se izkazati. In tako kot v vseh poklicih je tudi pri kuharskem treba biti stoodstotno predan svojemu poslu. Če pa v njem še uživaš, je stvar toliko lažja. Seveda je pri kuhariji nekakšen minus, da si v službi takrat, ko drugi uživajo. A tudi ti časi so nekako že minili – ko se je v kuhinjah delalo po 300 ur in več. Žrtvovanje je lahko ogromno, ampak če je na koncu poplačano, je bilo vredno.

Kako vam uspe uskladiti družinsko življenje s poklicem chefa, ki se mu predajate? Prav nasmejalo me je, ko sem na Instagramu opazila, da ima vaša žena pod svojim opisom oznako žena chefa – kar marsikaj pove ...

Tista ženska, ki je poročena s kuharjem, se s tem stavkom gotovo lahko poistoveti. V ospredju je ravno to odrekanje – predvsem v smislu časa, ki ga zaradi delovnih obveznosti težje preživljava skupaj. A dejstvo je, da življenje s kuharjem nikoli ni dolgočasno.

Stres, ki v sodobnem svetu kroji naša življenja, je gotovo sopotnik tudi v vašem vsakdanu. Kaj počnete za sproščanje, se ukvarjate z meditacijo, športom …?

Vsaj štirikrat na teden poskušam obiskati fitnes, kjer si lahko malo odklopim glavo. Poleg tega zelo rad igram šah, pri katerem moraš biti popolnoma zbran – ob njem preprosto ne moreš razmišljati o drugih stvareh. Šah je tudi zadeva, ki te nauči razmišljati nekaj potez vnaprej, kar se lahko odlično aplicira tudi v vsakdanje življenje.

Medtem ko ste med dobrojedci že dolgo časa znano ime, vas je širša slovenska javnost pobliže spoznala kot sodnika v priljubljeni oddaji MasterChef Slovenija. Malo za šalo, malo zares – kako je biti slaven?

Malo za šalo bi rekel, da mi ugaja. Malo zares pa bi rekel, da prepoznavnosti ne vidim zgolj kot nekaj, kar pač godi, ampak jo jemljem tudi kot odgovornost. Veliko ljudi te spremlja in opazuje – nekaterim si celo za vzgled. Prav zato s tem vzgledom prihaja tudi odgovornost, da si spoštljiv, korekten in srčen človek, predvsem do mlajših generacij, ki prihajajo za nami.

Kakšne so vaše izkušnje s TV-kariero in kaj menite o letošnjem finalu MasterChefa?

Televizijske kariere sem se zdaj že kar dobro navadil – sčasoma dobiš rutino in nastopanje pred kamero postane lažje.

Seveda se moram še veliko naučiti. Za letošnji finale pa lahko rečem, da je takšen, kot ga v MasterChefu Slovenija še nismo videli!

Dejali ste, da svoje poslanstvo vidite v predajanju znanja, saj veste, kako pomemben je dober mentor. Kaj ste s tem konkretno mislili?

Imel sem srečo, da so bili vsi moji mentorji nesebični in so mi velikodušno predali svoje znanje. Zaradi tega sem tudi sam razvil prepričanje, da je znanje treba deliti z vsemi, ki si ga želijo. Verjamem namreč, da bomo – če bomo vsi kuhali bolje – tudi vsi lepše živeli.

Pa vaše življenjsko vodilo?

Jutri bodi boljši človek, kot si bil včeraj!