Primož Lavre

Dolgo ste čakali na materinstvo. Kako vas je rojstvo sina spremenilo – ne le kot mamo, ampak kot žensko?

To je najlepša stvar v življenju! Vsak dan sem hvaležna, da je, da je prišel v najino življenje. Vsak večer mu rečem, Mark, a ti veš, da te imam najraje na svetu! Sin je čudež, ki mi ga je dalo življenje, pika na i, češnja na torti najinemu partnerstvu. Slišati je kliše, a take ljubezni, kot jo občutiš do svojega otroka, prej nisi poznal. Res je krasen fant, odgovoren, inteligenten, vse se da zmeniti z njim.

Materinstvo mi ni nikoli naporno, ker sem hvaležna, da je. Letos bo star deset let.

Velikokrat si rečem, še enkrat toliko, pa bo šel. Tako da uživam v vsakem trenutku z njim in se sprašujem, kako sem si to zaslužila. Toliko lepega v življenju: Mark, Damjan, plesna šola … včasih se moram prav uščipniti, da se zavem, kako lepo mi je.

Medtem ko se številne ženske soočajo z izzivi sprejemanja staranja, vi delujete zadovoljni in pomirjeni s svojim telesom. Kako ste dosegli takšen odnos?

Rada imam naravno. Naravne nohte, nič umetnih trepalnic, nobenih popravkov. Narava nas je naredila najlepše. Nikoli, niti v svojem plesnem času, nisem imela umetnih gest, spakovanja … Vedno govorim, bodi tak, kot si, ne poskušaj biti, kdor nisi. To cenim pri drugih in tudi meni sami je to pomembno. Da smo in ostanemo naravni, brez mask na obrazih. Veliko zaslug za mladostnost imajo moja okolica, družina, širša družina, ljudje, ki so okoli mene. Zbiramo se taki, ki podobno mislimo. Pa se prenaša dalje. (smeh) Sicer pa sem ves čas v pogonu. Prav na dan tega najinega pogovora sem naredila že 12 tisoč korakov na dveh vadbah. In tako mimogrede skrbim še zase.

Primož Lavre

Kaj bi povedali ženskam, ki jih je strah let in sprememb?

Temu se ne moreš izogniti. S staranjem pridejo tudi izkušnje, notranja mirnost in občutek, da se ti ni treba dokazovati, da se lahko sprejmeš takšnega, kot si. Ne bi želela zavrteti časa nazaj, da bi bila stara 20 ali 30. Čas vsem teče enako in vsi se staramo, ne glede na to, kakšne kreme uporabljamo. Z gibanjem, s pravo prehrano, z mišljenjem, ki ga lahko oblikuješ, pa se da narediti bistveno več, kot si mislimo. Ko si na obraz narišeš nasmeh, se vse dvigne in zažari.

Včasih pridejo tudi trenutki slabosti, ko sem utrujena, se počutim debelo in sem zoprna sama sebi.

Nekdo mi je nekoč rekel, v hvaležnosti ni depresije. In to drži. Ko se od zunaj ozreš na svoje življenje, vidiš, da se imaš lepo, da se imamo radi, živimo v čudoviti deželi, nimamo težav z zadovoljitvijo osnovnih potreb, imamo mir, poleti sonce, pozimi sneg, gremo smučat, plavat … In res nam je lepo.

Celoten intervju preberite v reviji Obrazi 02/26. Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.