Miran Juršič

Začniva tale intervju drugače kot običajno z vami. Z ljubeznijo. Lani se je vaša zadnja zveza končala. Ste še samski?

Ja, samski. Nisem mislil, da bom še kdaj samski.

Ste mislili, da je to to?

Absolutno, totalno, kompletno.

Zakaj se je potem končalo?

Hegel je famozno rekel, da nas zmožnost umreti osvobaja. In jaz ne bom dodal, da nas zmožnost ljubiti osvobaja, temveč da nas osvobaja zmožnost razhoda. Tako kot zgodovini in življenju dolgujemo smrt, razhod dolgujemo umetnosti, poeziji, filozofiji, filmu. Vse, kar je najboljše v umetnosti, literaturi, poeziji in filmih, se spleta prav iz razhodov. Razhodi naredijo poezijo, filme, popkulturo, umetnost. Ni razhodov, ni umetnosti.

Običajno umetniki opevajo ljubezen. Kako torej, da se vam razhod zdi tako pomemben in osvobajajoč?

Ali ni čar ljubezni ravno v njeni spodletelosti oziroma v tem, da veš, da bo spodletelo, pa to potem kljub temu počneš? In to počneš strastno, noro, divje. Predstavljajte si, da bi tretja oseba poslušala pogovor dveh, ki se ljubita in si delita tiste oguljene fraze, ki naredijo ljubezen. Ljubim te! Nor sem nate! Za vedno bova skupaj! Ti si moje vse! Vse življenje sem te čakal! Mislila bi si, kakšna kretena! Ampak natanko te oguljene fraze ljubezen naredijo in jo ohranjajo živo.

Podobno je pri fatalni ljubezni, ko se noro zaljubiš in misliš, da boš umrl, če bo tega konec. In potem je enkrat res konec, ti pa ne umreš, ampak pride nova ljubezen in na tisto prejšnjo pozabiš.

Kot da je ni bilo. Ljubezen te ščiti pred ljubeznijo. Ljubezen pa je obenem kot utelešenje neoliberalnih fantazij, saj je kot trg, ki se samoregulira in samokorigira, zato tudi potrebuje toliko pretiravanj, toliko manipulacij, toliko teatra, toliko emocionalnih investicij, toliko tveganja, in zato je obenem tako nadležna.

Zakaj pravite, da je ljubezen nadležna?

Predstavljate si recimo dva zaljubljenca, od katerih eden ni več zaljubljen, drugi pa je še vedno. Ta drugi stalno vztraja in teži in najeda s svojimi ljubezenskimi izpovedmi – je kaj nadležnejšega od vsiljevanja ljubezni? Spomnite se le Antigone, ki mantra: »Ne da sovražim – da ljubim, sem na svetu.« In potem tako teži s to ljubeznijo, da postane nadležen tudi njen boj za pokop mrtvih.

Miran Juršič

Vi imate izkušnjo konca, ko vam je partnerka Zdenka umrla, z Ivano Novak pa ste se razšli in jo lahko še vedno vidite, tudi na televiziji, kjer vodi oddajo … Je lažje preboleti, ko nekoga ni več ali ne?

Sprašujete, kaj je hujše? Bom rekel, kot bi rekel Stalin: oboje je hujše! Tem bolj, ker sem bil samski nazadnje pred … no, tam nekje pri dvaindvajsetih. In kaj naj zdaj? Naj se izogibam bolečini? Če bi se, bi se mi zmešalo. Bolečina te ščiti pred norostjo. A prav to je danes glavni trend, koncept št. 1: izogibanje. Izogibanje vsemu – bolečini, seksu, stresu, tesnobi, pogovoru o politiki. Toda: bolj ko se ljudje izogibajo vsemu slabemu, zlemu, škodljivemu ipd., bolj so depresivni. Bolj ko se izogibajo bolečini, več antidepresivov potrebujejo. Izogibanje pomeni tudi izogibanje angažmaju, solidarnosti, skupnemu boju, družbenim spremembam.

Vsi pa so zgroženi, ko je konec zveze …

Zakaj potem tako uživajo v Casablanci in koncu zveze, ki ga ponuja? Sporočilo Casablance ni: jočimo, ker je med njima – med Ingrid Bergman in Humphreyjem Bogartom – konec! Ampak: bodimo veseli, da se je sploh zgodilo! In na koncu se razideta perfektno. Kdo se ne bi hotel tako raziti? Njun razhod je bil morda boljši in emocionalnejši od njune ljubezenske zveze. Bogart ji je ljubezen gotovo izpovedoval z izbranimi besedami, toda najboljše besede je prihranil za razhod – za tisto slovo na letališču, kjer besede, s katerimi se poslovi od Ingrid Bergman, postanejo popolna afirmacija ljubezni. Le kako ga ne bi večno ljubila? Le kako ne bi hotela biti z njim tudi po koncu tega filma? Razhod bi bilo treba tako dolgo ponavljati in piliti, dokler ne bi postal ultimativni izraz ljubezni – ljubezen sama.

V svoji knjigi FoMO pišete o sodobnem svetu. Kaj je za vas trenutno najbolj problematično v njem?

Ljudje dajejo prostor samo tistim, s katerimi se strinjajo, in se zbirajo v mehurčkih, »sobah odmevov«, v katerih vsi mislijo enako, tako rekoč isto, hkrati pa se razglašajo za svobodomiselne.

Neoliberalizem ustvarja neenakosti, razlašča ljudi in tudi njihove mentalne ustroje je tako sprivatiziral, atomiziral, osamil, da vsi iščejo umetne, utopične, male skupnosti. 

Smo pod vtisom novih tehnologij, ki nas stalno pošiljajo od enega do drugega portala, všečka, klika. In mi divjamo sem ter tja, kot blazni in v strahu, da ne bi česa zamudili.

Zaradi tega vse doživljamo na pol, tudi čustvujemo enako, smo razleteni, nikjer se ne najdemo, zato tudi ne moremo ničesar več spremeniti. Obstaja izhod, to pa je užitek, da kaj zamudiš. Nocoj je velika nogometna tekma: komaj čakam, da jo zamudim! Obstaja že kar nekaj gibanj, ki se vračajo k analognosti. Vračajo se vinil, kasete, CD, tradicionalne žene, puritanizem, »pravi« moški, ki si želijo podrediti ženske – to je ta internetna sredina, v kateri je zmešanih tisoč ideologij. To je sredina, ki pobira povsod – na levi in desni, pri liberalcih in konservativcih.

Miran Juršič

Marcel, ste v stiski, če kakšnega filma ne vidite?

Ja – in s povečevanjem števila platform, ki pretakajo filme, se moja stiska le še povečuje. Filmov je več kot kadarkoli – in vsi so na voljo. Že vidim grozljivko: filmi požrejo svet!

Ampak pregledali ste večino filmske produkcije od tistega prvega Vlak prispe na postajo. Tako kot druga umetnost se tudi pri filmu marsikaj ponavlja. Kako torej sploh še najdete voljo, da gledate vse filme?

Kaj pa je alternativa temu?

Lahko berete kakšno knjigo, recimo.

To ves čas počnem – če ne bi toliko bral, ne bi mogel gledati filmov. Ne bi jih razumel. Knjige te najbolje pripravijo na filme. Sicer je ogromno časa, če ga uspeš osvojiti in obvladati. Če se hočeš mojstriti v obvladovanju časa, moraš gledati filme. Filmi ti štejejo čas. Beležijo tvoje življenje. Veliko življenjske mejnike si zapomniš po filmih, ki si jih tedaj gledal: ko sem se prvič poljubil, sem gledal ta in ta film, ko sem prvič noro zaljubil, sem gledal ta film, ko sem se poročil, so vrteli ta film, ko je umrla mama, so vrteli ta film. Zaradi filmov se bolje spominjaš. Filmi se te spominjajo. Filmi ti pomagajo, da se zaljubiš. Pomagajo ti, da se bolje zaljubiš. In seveda – pomagajo ti, da se bolje razideš.

Kaj pa pesmi? Običajno imajo pari tudi svojo naj pesem in podobno.

Ko se razideš in potem spontano poslušaš svojo že davno prej skompilirano »playlisto«, imaš občutek, da vse pesmi – naj bodo še tako sladkobne in oguljene in kičaste – govorijo o vaju. Tu ugotoviš, da se ljubezni drži nekaj kičastega.