OSEBNI ARHIV

Zdi se, da se je Lorello Flego zanjo čas ustavil. Da že vsa ta leta, ko jo spremljamo na televiziji, ostaja neomajna v svoji lepoti. Njena ženstvenost postaja vedno bolj žlahtna. Njeno narečje »diši« po morju, soncu, ki žvenketa svobodno kot poletje. 

September je mesec, ki se čuti kot nekakšna prelomnica, kot mesec začetkov, ki sledijo (za večino) sproščenemu in brezdelnemu poletju. Ga tudi vi čutite tako? 

Vsak september je prelomnica duše. Zdi se mi, da čez poletje tako ali drugače potegnemo črto in spustimo vse dobre ali slabe misli, smo manj obremenjeni, tudi življenje ima povsem drugačne barve. Poletje je barvito, lesketajoče se in živahno, jesen je povezana s smrtjo in vnovičnim rojstvom; narava se umirja, spreminja barve, vse je nekoliko bolj tiho in spokojno in tudi organizem sledi temu ritmu. 

Tudi sicer je v vašem življenju nekaj na novo; znova ste poročeni. Kako drugače vnovič vstopate v zakon?

Verjetno je res tako, da se pri petdesetih poročiš drugače kot pri dvajsetih, imaš drugačne želje, zavest, cilje, tudi na poroko gledaš z drugimi očmi. Če se odločiš za poroko v zrelih letih, verjameš v neko obljubo, v ljubezen samo, predvsem pa vse to narediš le zase, ker ti je pač všeč. Ko sva se poročila, sva imela obred in zabavo stoodstotno po najinem okusu, niti sekunda ni bila drugačna od najinega koncepta, kar se mi zdi super. Bilo je res malo ljudi, le 30, a vsi so nama bili pri srcu, saj so del najinega življenja in so poroko doživeli tak kot midva: čustveno, ganjeno, z ljubeznijo. Res je bilo veliko solz, iskrenih.

OSEBNI ARHIV

Kako se je zgodila ta ljubezen? Menda se z novim soprogom poznata še iz otroštva, Aleš je baje bil vaša prva poletna ljubezen …

Poznava se 35 let, spoznala sva se na morju in morda je res nekaj na tem, da te tisti, ki v življenju najbolj štejejo, poznajo iz otroštva. Dejstvo je, da si z njimi delil del sebe, in so dogodki, trenutki, situacije, ki se v zrelih letih ne ponovijo. Takrat se je zgodila ljubezen ali bolje rečeno simpatija, saj sva bila res mlada, našla pa sva se pozneje, vsak s svojimi zgodbami, izkušnjami, tegobami, strahovi, a čas se je nekako ustavil, kot bi začela tam, kjer sva končala, kar je bilo res zanimivo. Zame ima Aleš še vedno 19 let, jaz pa slabih 15, kar je včasih smešno in hkrati tudi neprecenljivo. (smeh)

Slišati je idealno. Kaj pa je za vas ključno za dober partnerski odnos?

Zanimivo in težko vprašanje … Rekla bi, da je za dober partnerski odnos odločilno ravnovesje v paru, pa tudi to, da si deliš obveznosti.

Mislim, da gredo pari največkrat narazen zato, ker so dnevna opravila popolnoma neuravnotežena. Ko ženske postanemo mame, je vse skupaj težje, saj je otrok velik izziv za par in seveda ni več toliko kakovostnega časa za stvari, ki smo jih počeli prej.

Pomembno je razdeliti naloge, zaupati, biti prijatelj, ohraniti radovednost in predvsem pozabiti na samoumevnost. Ljubezen ni samoumevna, nikoli.

Da ni samoumevna, se strinjam. Kaj je še ljubezen?

Harmonija. A ko pomislim na ljubezen, iskreno povedano, pomislim najprej na ljubezen do sebe, ki je ključna za osebno srečo. Če nisi zaljubljen v svojo dušo, pa ne v smislu samovšečnosti ali nečimrnosti, stvari preprosto ne stečejo. Mislim, da bi moral imeti vsak izmed nas trenutke, ko se poglobi vase in se iskreno vpraša: Sem na pravi poti? Sem srečen? Sem to resnično jaz ali sem takšen, kot si drugi želijo, da bi bil? To niso preprosta vprašanja, so pa pomembna za to, da pridemo do ljubezni in harmonije.

OSEBNI ARHIV

V kakšnem odnosu ostajate z bivšim partnerjem?

Nisem človek, ki živi v preteklosti, in čeprav se včasih stvari zaključijo drugače, kot bi želela, ničesar ne obžalujem. V tem primeru sem sploh srečna zato, ker se je iz nekdanje zveze rodila Sofia, in to je zame neprecenljivo. Kot starša tega čudovitega dekleta imava normalne starševske odnose.

Poročno slavje ste imeli kar v intimi domačega vrta. Kakšen poročni dan je bil?

Sončen, zelo. Kar je res zanimivo, saj je prej več dni deževalo in bilo me je strah, kako bomo vse skupaj speljali v dežju. A če sem kogarkoli od prijateljev vprašala, kaj bi oni naredili v primeru slabega vremena, je bil odgovor: »Ni mogoče, da bo deževalo, ker bo to najlepši junijski dan.« Res je bilo zanimivo poslušati ene in iste odgovore in na koncu je bilo res sončno, toplo, čudovito. Zame je bila poroka velik izziv, saj sem vse organizirala sama.

In sva pri vaši hčeri Sofii. Kakšna mama ste? Kakšen je vajin odnos?

Popoln, ampak verjetno bi morali vprašati njo. Sem njena mama, včasih sestra, drugič prijateljica, so pa tudi primeri, ko je ona mama meni. Je zelo intuitivna, tankočutna, v hipu začuti ljudi in ima čarobno metlo, s katero naredi čistko okoli mene, dobesedno nažene tiste, ki energetsko ne sodijo zraven.

Že kot majhna punčka je imela veliko sposobnosti, ki jih nisem zaznala pri drugih otrocih in ogromno spominov iz prejšnjega življenja. Pogovori z njo so in so bili izziv. Je korak naprej, super se mi zdi, da jo zanimajo moje stvari, ampak hkrati ima svojo voljo in značaj za druga področja, od fotografije do arhitekture. Občudujem jo na vsakem koraku, ker je čudovit človek, in res imam srečo, da sem lahko ne le njena mama, temveč tudi prijateljica.

OSEBNI ARHIV

In kako se je soočila z vašo novo ljubeznijo?

Ona se je vanj zaljubila še pred mano, kar je bilo zelo zanimivo. Ko ga je prvič videla, ga je zagrabila, peljala v svojo sobo in se z njim ves čas igrala. Imela sta čisto svoj svet, kar je bilo res fascinantno. Hitro sta našla skupen jezik, na začetku skozi igro, pozneje skozi podobne interese. Oba sta neverjetno spretna s tehnologijo, jaz sem tukaj čista poraženka, tako da doma tečejo debate, ki jih jaz sploh ne razumem. (smeh)

Aluna Weddings

Letos ste praznovali tudi abrahama. Kaj vam pomenijo leta, kako se spoprjemate z njimi? Nikakor jih namreč ne kažete …

Zelo malo, nikoli ne razmišljam o tem, koliko sem stara, ker jih imam v sebi 25, in dokler se bom tako počutila, ne morem pomagati. Ampak za svojo formo in nego naredim veliko, saj delam s telesom in obrazom, to je moj vir zaslužka, sem pozorna na spremembe, a se ne obremenjujem s staranjem. Seveda bi rada imela bolj čvrsto zadnjico in manj gub, a tudi tako je super. Staranje je naraven proces življenja, danes nam lepotna industrija omogoča, da ga vsaj deloma upočasnimo, ne da pa se ga ustaviti.

Ker delam v modi, vidim veliko popravljenih ljudi in nič nimam proti, daleč od tega, a včasih imam občutek, da je za lepotnim popravkom zelo nezadovoljna duša, ki se potem ne zna ustaviti.

No, takrat se mi zdi, da bi morali imeti kirurge tudi psihologe za podporo in ljudem ponuditi kakšno besedo več, ne le nož in narkozo.

Celoten pogovor je bil objavljen v septembrski številki revije Obrazi (09/24). Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.