Miran Juršič MPA

Igor Višnjar, dr. med., je priznan slovenski estetski in plastični kirurg, poznan po strokovnosti in inovativnem pristopu k estetskim posegom. Kot specialist plastične, rekonstruktivne in estetske kirurgije je pridobil bogate izkušnje v Sloveniji in tujini ter velja za enega vodilnih kirurgov na tem področju. Sodeluje z vrhunskimi mednarodnimi strokovnjaki in redno nadgrajuje svoje znanje z izobraževanji po svetu. Njegova praksa vključuje najnovejše tehnike na področju estetske kirurgije obraza in telesa, pri čemer posebno pozornost namenja naravnim rezultatom in individualnemu pristopu k pacientom. 

Kdaj ste prvič pomislili, da vam je uspelo, da ste uspešni?

Verjetno se zdiš sebi uspešen takrat, ko si res dober v nečem, kar res rad delaš. Merila za uspeh so sicer zelo različna. Recimo, imam krasno ženo, s katero se dobro razumeva, pa dva res luštna zdrava otroka. No, to se mi zdi uspeh. Kar zadeva poslovno pot, sta mogoče dokaz uspeha veselje in sreča, ki jo vidiš v ljudeh, ko so res zadovoljni s tem, kako si jim pomagal. 

V ordinaciji imate knjigo Lepo, ki ste jo napisali s kolegi, na naslovnici pa je vaš mentor dr. Franc Planinšek, ki ga radi omenjate. Je bil res tako pomemben za vašo karierno pot?

Knjigo smo napisali njegovi učenci in drugi strokovnjaki. Ko smo se pogovarjali, kaj bi dali na naslovnico, je Franc rekel: »Naslov knjige bo Lepo, torej dajmo nekaj lepega ... recimo mene!« In smo ga res dali na naslovnico. (nasmešek) Zdaj ga imam tu, da me gleda, ali dobro delam. Žal ga že nekaj let ni več med nami …

Je bil zahteven mentor?

Precej ... Ampak zame ni bil pomemben samo v kirurgiji, dal mi je tudi veliko nasvetov glede življenja na splošno. Bil je sicer zelo poseben, ampak saj vsak od drugih vzame tisto, kar mu je všeč, mar ne? Stvari, ki sem jih prevzel od njega, sem vzel zelo za svoje in zdaj veliko stvari počnem po načelih, ki mi jih je predal. Tako kot upoštevam njegovo misel, da če lepo delaš s tkivi, se tudi tkiva lepo obnašajo do kirurga …

Miran Juršič MPA

Se spomnite, kdaj ste dobili idejo, da želite postati estetski kirurg?

Že v osnovni šoli sem mami rekel, da bom zdravnik. Moja sta bila delavca v Gorenju v administraciji, nihče v družini ni bil v medicini, tako da sploh ne vem, kako mi je to padlo na pamet. Ampak mama je rekla, da super, če tako želim.

Ste gledali televizijske serije z zdravniki ali pa ste se z dekleti igrali zdravnike?

Ah, kje pa, takrat takih serij na televiziji še ni bilo, pa tudi pri dekletih sem bil bolj neroden, šele v Ljubljani sem imel malenkost več uspeha … Verjetno sem se za poklic zdravnika odločil, še preden sem sploh vedel, kaj to zares pomeni. Živeli smo na vasi, tam ni bilo vpliva ulice, bil sem vodljiv in priden, sedel sem doma in se učil … No, seveda smo se tudi preganjali po travnikih, plezali po drevesih in delali vse mogoče, a vendarle sem bil tudi priden učenec, v osnovni šoli sem imel petke.

Vem, da ste želeli se torej postati zdravnik. Kako pa ste potem prišli do estetske kirurgije?

Imel sem 20 let, ko smo šli s študentskim domom na skupni izlet na morje. Tam so bili tudi neki Angleži, med katerimi je bila agentka modne agencije iz Londona, ki si je želela, da bi bil maneken. Seveda sem mislil, da iz tega ne bo nič, a so mi resnično mesec pozneje poslali letalsko vozovnico in sem šel v London na Fashion Week.

V Londonu nisem naredil kariere, sem pa začel delati na modnih revijah in snemati reklame pri nas. Na eni od revij sem spoznal Uršo Draž (Pletenine Draž). Opazila je, da se učim anatomijo, pa mi je povedala, da je njen mož tudi zdravnik – in to je bil Franc Planinšek. Rekel mi je, naj se v 4. letniku kaj oglasim v operacijski, jaz pa sem ga klical že v 2. letniku z željo, da bi prišel v operacijsko dvorano …

Miran Juršič MPA

Ste kdaj v življenju obžalovali odločitev za plastično kirurgijo?

Ne, niti enkrat. Estetika je sicer zelo majhen del specializacije iz plastične, rekonstruktivne in estetske kirurgije ter opeklin. Dejansko je to, kar delajo naši kolegi v kliničnem centru, pravzaprav znanstvena fantastika. Ko recimo kirurg vzame tkivo s trebuha in ga namesti tja, kjer je onkolog dojko zaradi raka odstranil. Ali pa delovne poškodbe prstov in rok. Pa opeklinska kirurgija in rekonstrukcije prirojenih napak … Res je zanimivo, kako široka veda je plastična kirurgija in kako lahko vrne ali izboljša kakovost življenja.

Ste se v svojem centru omejili in delate samo estetsko kirurgijo?

Zanimivo, da estetsko kirurgijo vidite tako … (nasmešek) Nikoli se nisem počutil omejenega. Na svojem področju se počutim prav svobodnega, ker delam točno to, kar delam rad, in to delam res dobro. Moje delo je, da spremenim neko pomanjkljivost na telesu, vendar je primarno cilj narediti spremembo v glavi, v doživljanju samega sebe. Ko vidim posameznice in posameznike, ki imajo težave, so na primer shujšali, pa imajo zdaj veliko odvečne kože, ali nekoga, ki res trpi zaradi videza prsi, morda po dojenju, ali dekleta, ki imajo asimetrijo … in jim lahko pomagaš, je to res dober občutek. Kar se tiče dela, sem pa perfekcionist in grem res v podrobnosti.

Imate v svoji kliniki veliko zahtevnih operacij? Mogoče se laiku na prvi pogled zdi, kot da jih ne opravljate, pa to ni res, drži?

Na primer »deep plane« kirurški lifting obraza je zelo zahteven poseg. Takih operacij imamo okoli 20 na leto. Tudi preoblikovanje celotnega telesa je zahteven poseg, kjer sodelujem tudi z drugimi kirurgi, sicer pa imam najraje kirurgijo prsi, naj gre za povečanje, dvig, pomanjšanje in kombinacije teh posegov. Imamo moderno operacijsko dvorano in vrhunske naprave, ki sem jih po obiskih številnih kongresov in izobraževanj pripeljal v Slovenijo. 

Miran Juršič MPA

Preden ste odprli svojo kliniko, pa ste si vendarle nabirali izkušnje v javnem zdravstvu.

Zelo hitro sem vedel, da bi rad delal to, kar je delal Franc. Sprva sem opravil specializacijo iz splošne kirurgije, nato še specializacijo plastične in estetske kirurgije. Delal sem v bolnišnici Novo mesto, bil sem v ljubljanskem kliničnem centru in se veliko izobraževal tudi v tujini, kar počnem še danes.

In potem ste šli pogumno na svoje?

Želja, da bi se ukvarjal z estetsko kirurgijo, je bila tako močna, da sploh nisem videl druge možnosti. Ko je mama slišala, da sem dal odpoved v bolnišnici, je bila čisto iz sebe, češ da bi tam imel varnost. Ampak sem vztrajal, povedal sem, da ne bom mirno spal, če ne bom vsaj poskusil. In ko danes gledam nazaj, se mi na obraz nariše en srečen nasmešek.

Kaj vas navdihuje?

V poslovnem smislu me zagotovo navdihuje to, kar počnem. Na svoje del ne gledam kot na službo, ampak kot na umetnost, kot poslanstvo, čeprav se morda sliši klišejsko. Z napredno estetsko kirurgijo, kot jo ponujamo pri nas na kliniki, smo polepšali življenje številnim ljudem. Navdihuje me tudi tehnologija, ki ji strastno sledim, predvsem na področju kirurgije prsi, kjer je moj fokus usmerjen na ohranitveno kirurgijo. Ta koncept mi je zelo blizu.

Zakaj bi uporabljali 30 let stare tehnike pri ženskah moderne dobe? Mislim, da so stare tehnike preživete in jih je treba prilagoditi življenjskemu slogu deklet v letu 2025. Zakaj bi okrevanje trajalo cel mesec, če to ni potrebno?

Zakaj rezati funkcionalno strukturo telesa, kot je mišica, da dobimo naraven videz? Zakaj bi bilo vsadke treba menjati na 10 let, če imamo na trgu vsadke, ki jih skoraj ni treba menjati?

Ste na svoji poklicni poti doživeli tudi kak neuspeh, poraz?

Vsakdo se je v življenju kdaj opekel ali doživel neuspeh. Najpogosteje se opečemo ravno pri ljudeh in medsebojnih odnosih, je pa res, da se iz vsakega neuspeha ali slabe izkušnje lahko veliko naučiš.

Estetski kirurgi vedno govorite o tem, kako lahko popravki pomagajo ljudem do samozavesti. Ampak veste kaj, videla sem že kup nasprotnih primerov – torej ljudi, ki se po prvem popravku niso več znali ustaviti. Ki so govorili, da jih moti samo ena stvar, na koncu pa jih je motilo vse …

Kot pri nobeni stvari v življenju tudi pri estetskih posegih pretiravanje ni dobro. Težava nastane, ko ima nekdo nerealna pričakovanja glede posega, pa naj gre za velikost vsadkov ali uporabo polnil. Nato se na drugi strani najde nekdo, ki mu to željo izpolni, ne da bi se zavedal, da bo tej osebi povzročil škodo, ne samo glede videza, ampak tudi zaradi obremenitve tkiv. Preveliki vsadki tanjšajo tkiva, da pride do atrofije, jih prekomerno raztezajo in rezultat je največkrat grotesken. Tudi dvig obraza se da izvesti lepo in naravno, pretiravanje pa vodi do neprepoznavnih obrazov in umetnega videza. Nekoč mi je neka ženska rekla: Saj vi mi boste enkrat letno delali liposukcijo, jaz pa bom jedla, kot jem zdaj. Pa sem rekel, da tako ne bo šlo.

Liposukcija ali katerikoli drug poseg nikakor ne more postati letna rutina. Takrat je moja naloga, da prepoznam napačno razmišljanje ali pričakovanje.

Velikokrat se mi je zgodilo, da sem se s stranko namesto kirurškega načrta samo pogovoril in ji nežno in lepo poskusil dopovedati, kot bi govoril svoji hčeri, da posega ne potrebuje. Pogosto vprašam, kaj vidijo, ko se pogledajo v ogledalo, in pogosto slišim, da se jim zdi vse narobe, pa gre velikokrat za lepotice. No, takrat predlagam, naj raje stopijo dva metra stran od ogledala, saj vidijo drevesa, in ne gozda … Vem, da je to kliše, ampak v takih primerih je moja naloga, da to ustavim.

Pa ste lahko pri tem uspešni, ko pa so časi grozni, saj družbeni mediji prikazujejo popolne – retuširane – podobe, s katerimi se vsi primerjajo. 

Naloga staršev je, da si vzamejo čas in otroku razložijo, kako je s tem. In to večkrat. Tako kot je treba za vrhunski teniški servis udariti 10-tisočkrat, pa vložiti 800 ur, da se naučiš španščine, je tudi za to, da otrok nekaj dojame, nujno ponavljanje. Naloga staršev, da imajo otroci normalno percepcijo sveta, pa je danes morda težja kot kadarkoli prej. Prav zaradi izkrivljene slike tega, kaj je lepo in kaj je družbeno sprejemljivo.

Puberteta je šele res občutljivo obdobje in ne vem še, kako bo. Bi si pa želel, da bi mala, ko bo imela težavo, znala priti do mene ali do žene. Pomembno je tudi, kako ji bom razložil, kaj delam, da tu ne gre za nečimrnost, saj ne delam spak iz ljudi in ne pretiravam pri ničemer. Pri nekom, ki me obišče, poskušam izluščiti, ali je to res problem, ki mu zmanjšuje kakovost življenja. Če vidim, da je želja iskrena in je težava realna, potem poskušam pomagati in v tem ne vidim nič slabega.

In ja, res delam tudi povečave prsi, poseg, ki sam po sebi ni resnično življenjsko nujen. Ampak morali bi videti dekleta, ki pridejo po treh mesecih na kontrolo, ko kar letijo po zraku, polne neke nove ženske energije, čisto drugače so oblečene, drugače se nosijo … No, tudi zaradi tega ima moje delo smisel.

Kakšni so zdaj trendi pri pomlajevanju? Pred leti smo videli kup zvezdnic, ki so bile vedno bolj napihnjene in zamrznjene zaradi botoksa, zdaj pa lahko recimo pri Jennifer Lopez vidimo, kako je vse bolj mladostna …

Pri vsakem pretiravanju prideš do točke, ko rezultat ni več dober. Sam se ne ukvarjam več toliko s polnili, saj veliko operiram. Polnila so lahko dobra rešitev, če je obraz izpraznjen, kot bo verjetno čez nekaj let moj. Če pa želiš povešen obraz dvigniti s tem, da ga napolniš, dobiš napihnjene ličnice, napihnjene ustnice … Zagotovo je dvig obraza daleč najboljša rešitev za ohranjanje mladostnega videza. Brad Pitt je recimo danes videti bolje, kot je bil pred 15 leti, Demi Moore je bila videti nenavadno po pretiravanju s polnili in botoksom, zdaj je spet videti bolje, ker je imela lifting. To ni nov poseg, ampak je v zadnjem času nekako na novo odkrit, z zelo naravnimi in neoperiranimi rezultati.

Osebni arhiv

Kaj pa, če bi raje sprejeli, da pač ne bomo vedno mladostni?

To je vsekakor vedno možnost in jo zagovarjam tudi sam. Se pa večina žensk (redkeje moških), ki se oglasi pri nas, želi lepo postarati. Obstaja izraz graciozno staranje, »aging gracefully«. In tukaj jim, z našim nežnim pristopom in naravnimi rezultati, lahko zelo lepo priskočimo na pomoč.

Nihče ne želi pri 60 letih biti videti kot 30-letnik, saj bi to delovalo nenavadno, hecno in nenaravno. Pa pri 60 letih biti videti 50? Zakaj pa ne. Staranje dojemamo zelo različno, odvisno tudi od okolja, v katerem živimo in delamo. Čas za poseg je torej takrat, ko je prisotna močna želja. Če te želje ni, nekdo posega, kateregakoli že, sploh ne potrebuje. Tudi sam se staram – imam že malo sivo brado, las je vse manj, a sem fizično v odlični formi, in to mi pomeni več kot videz. Je pa res, da smo fantje, ko pride do popravkov, malenkost zadržani, prestrašeni.

Kaj je danes vaš največji izziv?

Usklajevanje življenja doma in v službi. Zaradi narave svojega dela poleg ur v operacijski veliko potujem, saj želim biti na tekočem z vsemi novostmi na področju estetske kirurgije in svet pripeljati v Slovenijo. Ker ima dan samo 24 ur, je včasih težko, a čas z bližnjimi vedno poskusim nadomestiti, mislim, da sem pri tem vse bolj uspešen. Je pa res, da bi o tem morali povprašati mojo ženo. (smeh)

Pa se vam zdi, da si vzamete dovolj časa za družino?

Po nekih raziskavah preživiš do otrokovega 10. leta z njimi 90 % skupnega časa. Ko se mi je rodila hči, sem bil precej odsoten, saj je bilo treba poleg službe v kliničnem centru postaviti zasebno prakso. Takrat me res nič ni bilo doma. Zdaj, ko imam še sina, poskušam to popraviti, in mislim, da mi gre čedalje bolje. Pravijo, da so edini ljudje, ki si bodo zapomnili, koliko si res garal, tvoji otroci. Jaz pa si želim, da si me zapomnijo po prisotnosti in tem, da sem kul foter, in ne stric Igor.