Robert Balen

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Dve leti ste že v pokoju. Kako se je vaša rutina spremenila z upokojitvijo?

Mislim, da je čista izmišljotina, ko pravijo, da upokojenci nimajo nič časa. Imam normalen tempo življenja, kot sem ga imel prej. Stare predstave se počasi redčijo. Mamma Mia je zdaj manj na sporedu, ampak vseeno imamo nekaj predstav na leto, enako je z Nunami, Moj živòt jr ROKentROL je tudi že malo redkeje, čeprav še vztrajamo tudi s tem muzikalom. V Šempetru bo recimo 2. julija pred občino nastop na prostem. Predstava Pivo pa je precej aktualna.

Zdaj se pripravljata še dve novi stvari. Z Vitom Tauferjem pripravljamo nekaj, kar bo super, pa tudi Vid Valič pripravlja zadevo, o kateri bo verjetno sam povedal več, ko bo čas. Trenutno sem v luštnem upokojenskem obdobju – nekaj obveznosti na mesec, sicer pa imam mir. Tako imam čas za svojo delavnico, kjer rad pospravljam, delam pa tudi solarno elektrarno.

Od kod ideja za sončno elektrarno?

Rad bi bil samooskrben. Ne znam vsega, imam pa dobrega prijatelja, strokovnjaka, ki obvlada. To je moj angel, Marjan iz Štanjela. Pri njem sem iskal področje, ki ga ne obvlada. Pa naj gre za avtomobile, elektroniko ali najrazličnejše tehnologije - a obvlada vse. Nekoč sem ga vprašal, kako je začel to svojo pot raziskovanja vseh omenjenih področij, in je odgovoril, da se je začelo s popravljanjem električnih vlakov. Vprašal sem ga, ali zna popraviti tudi letala, pa je rekel, da tega pa še ne. No, zdaj ga pa imam, letal ne zna popravljati! (nasmešek)

Skratka, imam zanesljivo tehnično podporo. Prijatelj je trenutno na poti po Španiji na Jakobovi poti. Vsak dan preverjam, koliko kilometrov je prehodil ta dan. To omogoča tehnologija Google Maps, kar je z varnostnega vidika odlično. Tudi njegov sin je z njim. Vsak dan poskrbim tudi za svojo Zvonko, ki potrebuje nego in oskrbo.

Robert Balen

Kako je z zamenjavo vlog v odnosu? Prej je verjetno ona skrbela za večji del gospodinjstva …

Ah, saj ona še vedno komandira, to je ženskam položeno v zibelko. (nasmešek) Meni je super, res mi ni težko! s srcem in dušo sem pri stvari in ji v vsem poskušam ugoditi.

Vam je všeč občutek, da ste koristni?

Ne gre za to, ali mi je všeč, ampak vem, da je to nujno potrebno. Zvonka potrebuje kisik 24 ur na dan. Če bi ga zmanjkalo, bi bilo to usodno, zato moram biti zelo pozoren.

Velikokrat se v partnerskih odnosih zgodi, da se moški ob partnerkini bolezni ali težki diagnozi ustrašijo in jo celo zapustijo. Je bilo vas tudi česa strah?

Ne, nikoli me ni bilo strah. Čutim samo skrb. Če grem kam in se mi ne oglasi takoj na telefon, me začne stiskati v prsih. Dogovorjena sva, da ima telefon vedno pri sebi, celo ko gre na stranišče, da se mi lahko oglasi in vem, da je vse pod nadzorom. Ta skrb je del življenja.

Letos mineva 50 let vašega glasbenega ustvarjanja. Tudi igralec ste že desetletja. Kako se počutite, ko pomislite, kaj vse ste že ustvarili?

Začel sem kot glasbenik, ljubitelj, amater. Imam sicer nekaj glasbene šole, ampak se nikoli nisem dovolj posvetil temu, da bi postal vrhunski inštrumentalist. Zato pri glasbenih projektih vedno poiščem sodelavce, ki zadeve oblikujejo tako, kot si želim, a imam sam premalo znanja.

Moja glasbena pot se je začela leta 1976. Imel sem krasnega sošolca, žal že pokojnega Tonija Apohala. Z Milanom Kamnikom sta bila takrat izjemno popularen duo Kora. Toni me je začel učiti kitaro, ki mi jo je podaril sosed. Sosed mi je dal tudi harmoniko in violino ter me spodbujal in mi odpiral glasbeni svet. Imel je abonmaje v Filharmoniji, ker pa ni maral modernizmov v klasični glasbi, je vstopnice za take koncerte dal meni. Užival sem na teh koncertih, pa v jazzu, free jazzu in alternativni glasbi. Opazovati ljudi, kako v Filharmoniji igrajo na žage in tolčejo po plehu in lončenih tegelcih, je bilo zame takrat res fascinantno.

Robert Balen

Kako je nastala vaša prva skupina?

Prvo skupino sva leta 1976 ustanovila z Bojanom Jurjevčičem Jurkijem in jo poimenovala Odpad. Potem se je leta 1978 rodila skupina SRP. Alternativna skupina s koncertnim programom, polnim satire na račun partije in ZSMS, kjer so bili tudi današnji premier Janez Janša in njegovi partijski kameradi. Roko na srce, JJ ni bil nikoli pravi komunist, bil je partijec, kot še mnogo drugih zaradi koristi. Imeli smo tudi stalnega spremljevalca. Ali po domače: »bilo kuda, UDBA svuda«. Pred nekaj leti sem govoril s človekom, ki je bil zelo visoko v tej organizaciji. Vprašal sem ga, čemu se lahko zahvalimo za stalni nadzor. Rekel je: »Obravnavali smo vas kot ultralevico.« (nasmešek)

Toni vas je torej učil igrati na kitaro, kajne?

Tako je. Nato sva z Bojanom Jurjevičem Jurkijem, prijateljem iz otroštva, nabavila kartonske škatle od pralnega praška, ki so bile odlično nadomestilo za bobne, saj za prave nismo imeli denarja. Zvok je bil super! S Tonijem na kitari smo naredili prve komade. Pozneje sem spoznal Tadeja Pogačarja (ne kolesarja, ampak glasbenika in slikarja), danes šefa zavoda P.A.R.A.S.I.T.E. Tadej se je šel v glasbeno šolo učit kontrabas, pripeljal je še dva prijatelja, Matjaža Sekneta na violini in violi ter Primoža Simončiča na flavti in saksofonu. Postali smo precej neobičajna zasedba.

Glasbeni kritiki so nas uvrstili v takrat popolnoma novo glasbeno smer, rock v opoziciji. Sodelovali smo na mednarodnih festivalih, kakršen je bil npr. na vrtu gostilne Rio (lokal je bil na današnji Slovenski cesti, malo pred današnjo Kazino, op. a.) in se je imenoval RIO V RIU. Bilo je res pestro. Nastopili smo skupaj z Art Zoyd iz Francije, iz Italije Mamma non piangere in Univers Zero iz Belgije, ki so imeli v zasedbi fagot. To me je tako fasciniralo, da sem se šel v glasbeno šolo učit fagot.

Kako to, da so vas sprejeli tako pozno? Verjetno ste takrat že imeli okoli 20 let, kajne?

Ja, pri dvajsetih sem se vpisal. Takrat še ni bilo zasebnih šol, ampak na glasbeni šoli Vič me je sprejela profesorica Lavrenčičeva in mi celo posodila svoj fagot. Hitro sem dobil kvaliteten ton, ker je bil fagot znamke Heckel, kar je v svetu fagotov isto kot Stradivari med violinami. S tem fagotom sem šel tudi v vojsko v Bilećo, kar mi je pomagalo, da sem se po 14 dneh vrnil domov …

Z ženo Zvonko pozimi živita večinoma v Ljubljani, sicer pa sta veliko na Krasu. Sta povezana s sosedi ali se raje držita bolj zase?

V Ljubljani imamo v bloku krasne odnose. Vsi sosedje se poznamo, se pozdravljamo in si po potrebi pomagamo. Irena in Jože sta recimo res zlata vredna. Zastopata naju, kadar sva doma, na Krasu, da stvari tečejo. Na kmetih je pa drugače, tam je cela vas kot ena družina. Enkrat si pri enem, drugič pri drugem, skupaj kurimo prvomajske kresove in podobno.

Mladi so danes po mojem precej prikrajšani zaradi elektronskih naprav. To vodi v pravo pogubo. Sprašujem se, ali se sploh še kaj družijo v živo ali gre vse čedalje bolj le prek zaslonov. Kako bodo poskrbeli za potomce? Z umetnimi oploditvami?

Robert Balen

Katere stvari vas še motijo danes?

Stvari, povezane z gibanjem #MeToo, so šle predaleč. Seveda je vsakršna zloraba žensk nesprejemljiva. Ampak ko neka ženska po 40 letih ugotovi, da je bila zlorabljena, potem ko je že dobila oskarje in izkoristila sistem za svojo kariero, se mi to zdi degutantno. Vesel sem, ker se večina prijateljic strinja z mano.

Vsekakor smo že desetletja pred #MeToo slišali za »casting kavč« in zgodbe, kako so producenti na teh kavčih »testirali« igralke …

Res je. In če je ženska prostovoljno privolila v to zaradi lastne koristi, potem ne more čez desetletja govoriti o prisili. Na AGRFT je zdaj precejšnja zmešnjava glede teh stvari. Akademija je specifična, tam je fizični kontakt pri igri neizogiben, interakcija med profesorji in študenti pa takisto nujna. Če ne moreš igrati poljuba s sošolcem ali sošolko, ki ti ni všeč, potem ta poklic ni zate. Žal! Zdaj v tujini uvajajo celo svetovalce za snemanje intimnih scen, kar se mi zdi neumnost. Snemanje takih scen je pač delo. Najboljša igralka je zame Meryl Streep, njena filozofija pa je, da se na snemanju popolnoma preda vlogi, partnerju v filmu, ko je konec, pa gre domov k družini in je to to. Nikoli se ne udeležuje zaključnih žurov ob koncu snemanja. Temu rečem modrost.

Bi si želeli igrati z njo?

Seveda! Z njo ali z Jackom Nicholsonom, čeprav je zanj verjetno že prepozno. Sem pa igral s Cavazzo, Racem, Mustafo Nadarevićem, Petrom Arsovskim, Vilijem Matulo, Rifletom in Vladom Novakom in še bi lahko našteval, tako da sem svoje zadoščenje glede igranja z velikani že dobil. (nasmešek)

Kateri mladi igralci vas prepričajo? Imamo potencialne velikane?

Nove generacije igralcev so fantastične, naravne in sproščene. Jure Henigman je v Gospodu profesorju, kjer sva sodelovala, odličen, kot je rekel, vloga mu ni pisana na kožo, a jo je mojstrsko odigral.

Enako Tina Vrbnjak. Tudi mladi, ki se pojavljajo v seriji, so neverjetni. Pred kratkim sem sodeloval pri kratkem filmu Cvetličarna z režiserjem in scenaristom Majem Reboljem. Ni šolan režiser, je pa izjemno pripravljen in nadarjen fant. Ko sem ga vprašal, ali namerava na akademijo, je rekel, da ga ne zanima, kar spoštujem. Naj dela po svoji poti. Mami ga pri tem podpira, in to je edino pomembno. In sodeloval sem še z dvema mladima igralcema, Julito Kropec in Timotejem Novakovićem.

Naslov filma, ki ste ga posneli z njim, je Cvetličarna. Kakšno vlogo imate?

Igram starejšega občana, ki pride v cvetličarno po rožice. Moj lik je obscen, išče priložnosti, da bi otipaval cvetličarko, in se slini okrog nje do trenutka, ko vstopi v cvetličarno fant s pištolo in zahteva - kaj točno, bodo gledalci videli v filmu. Ko smo imeli prvi dan vajo v cvetličarni za Bežigradom pri Nataši, je prišel Albanec, ki ima zraven pekarno, da je preveril, ali je vse v redu. Videl je namreč nekoga s pištolo in je prišel, res zelo pogumno, preverit.

Potem so klicali še drugi, češ, Nataša, je vse v redu, potrebuješ pomoč, lahko govoriš … Pozneje, ko mene ni bilo več tam, je posredovala celo specialna enota. Dva specialca sta bila precej razočarana, ko sta ugotovila, da ne gre za rop. (nasmešek) To je kratek, desetminutni film. Dejstvo pa je, da šele v zrelih letih rečem, da je naša akademija (AGRFT) odlična in vzgaja izjemne igralce.

Robert Balen

Vedno ste bili znani po tem, da ste zelo kritični do politike. Ste imeli zaradi tega kdaj težave?

Zaradi svojega prepričanja sem dobil precej primitivne, pritlehne in nagravžne komentarje. In jih še dobivam. Komentarji govorijo o ljudeh in njihovi mentalni bedi. Prejel sem tudi grožnje s smrtjo. Delavci v kulturi smo večinoma napredni ljudje, zazrti v prihodnost. Zato smo konservativnim vladam trn v peti.

Ste se kdaj neposredno politično udeleževali?

Kandidiral sem na listi socialistov kot simpatizer Levice in socialistov, nisem pa njihov član. Menim, da bi se ti dve opciji morali spet združiti, saj ločevanje nima smisla. Pa še kako podobno mislečo partijo bi lahko pridobili za sodelovanje. Ampak to je njihova stvar. Ko jih sreča pamet, se bodo že dogovorili. Ker to, kar je zlezlo na oblast zdaj, je dno dna. In tu ne govorim o JJ. Prepričan sem, da bi morali vsi izvoljeni v parlament opraviti izpit iz slovenskega jezika, pregled pri logopedu, psihiatrični pregled, IQ-test, napisati prosti spis z naslovom Moja mama in izpit iz ustave in poslovnika. Vse bi morali priključiti na detektor laži. Polovica bi jih odpadla.

Pravite, da so vam grozili, ampak očitno vas to ne ustavi?

Sploh ne. Iz formulacije stavkov teh komentarjev se vidi, da gre za zelo neizobražene ljudi, ki v življenju niso nič prebrali in ne razmišljajo s svojo glavo. Njihova naloga je le, da tiste, ki dihajo bolj rdeče, zmeljejo in uničijo. To se mi ne zdi demokratično. Imam znance med desničarji, tudi take, ki volijo Janeza Janšo. Ko se dobimo na kavi v bifeju v Komnu, so debate argumentirane, zakaj nekdo razmišlja tako in nekdo drugače. Je pa dejstvo, da po tretjem pivu desničarji postanejo agresivni, meni pa se zdi prav, da ima vsak pravico do svojega mišljenja. Na skrajni desnici eden razmišlja za vse, drugi pa mu sledijo. Tako je lažje vladati. Problem levice pa je prav v tem, da si dopuščamo, da vsak razmišlja po svoje. Pa smo tam, kjer ni muh.

Kaj bi po vašem mnenju politične razmere v Sloveniji spremenilo na bolje?

Upam, da bodo zdaj spet predlagali spremembo volilnega sistema s preferenčnim glasom, kot ga imamo za evropske volitve. To se mi zdi korektno. Prav tako je zadnji čas, da se ustanovijo pokrajine in ukinejo vse občine, ki naj postanejo krajevne skupnosti. In obvezno lahko kandidiraš le v kraju stalnega prebivališča. Ljudje, ki stalno živijo zunaj Slovenije, nimajo kaj odločati o naših življenjih.

Zakaj zagovarjate ustanovitev pokrajin?

Ker imamo v Sloveniji 212 občin preveč in tu gre ogromno denarja v nič. Sem tudi zagovornik tega, da bi se parlament občutno zmanjšal. Pa parlamentarci ne bi smeli imeti plače, ampak bi morala biti to častna funkcija. Dobili bi se dvakrat na mesec, odločali bi prek referendumske logike, narod bi odločal o ključnih stvareh, oni pa bi morali ubogati in upoštevati narodovo voljo.

Tako bi se hitro videlo, kdo pride v parlament le po dobro plačo in kdo misli resno s politiko. Razočaran sem, da so tisti, ki prihajajo na oblast, spet začeli s temami o povojnih pobojih. Mladih to ne zanima več. Seveda je treba te zadeve zaključiti in žrtve pietetno pokopati, ampak ne v Ljubljani, saj ne moreš na isto mesto dati izdajalcev in zmagovalcev. Čas je za spravo skozi pieteten pokop, da nehajo razdvajati ljudi in nas utrujati.

Kako pa ocenjujete trenutno dogajanje v parlamentu in novo vlado?

Moj oče je vedno rekel: »Blagor ubogim na duhu, kajti njih je nebeško kraljestvo.« Toliko svete preproščine, toliko nezrelega in neracionalnega početja ter razmišljanja brez argumentov še nisem videl. Gre za nekakšen »inat« in vztrajanje za vsako ceno. Prepričan sem, da ta norost ne bo dolgo trajala.

Članek je bil objavljen v reviji Obrazi (06/26).