Sašo Švigelj MPA

Manica Janežič Ambrožičje sinonim za verodostojno novinarstvo. In to že 30 let. Ko je bila dogovorna urednica informativnega programa na Televiziji Slovenija, se je na njej lomilo marsikatero politično kopje. In ko ji je bilo takrat najbolj hudo, ji je mama, s katero ima močno vez, svetovala: »Ne pusti do duše.« 

Je vznemirjenje pred kamero še vedno prisotno?

To je verjetno vprašanje, na katero sem v zadnjih dneh največkrat odgovorila. Vznemirjenje je in to je dobro. Je pa res, da tudi v teh, skoraj sedmih letih odmika od vsakodnevnega dela v studiu, kamere nisem povsem zapustila. Kamera te hitro zasvoji in včasih je dobro, da si človek vzame nekaj časa, da se razgleda naokoli in dobi še kakšne druge izkušnje. Jaz sem teh sedem let delala predvsem uredniško, in to mi je prineslo veliko dragocenih izkušenj.

Trideset let ste že na TV Slovenija. Kakšnih 30 let je to?

Nikoli dolgočasnih, najpogosteje napornih, polnih izzivov, takih, ki te ne izpustijo 365 dni v letu, in to je verjetno največji davek, ne le za ustvarjalce informativnih medijskih vsebin, ampak tudi za naše družine. Takšno službo na pol živijo tudi vsi tvoji najbližji, sploh zato, ker delo v televizijskem dnevnoinformativnem pogonu pomeni delo popoldne in zvečer. Delo v informativnem programu pomeni tudi to, da nikoli čisto zares ne izprežeš.

Sašo Švigelj MPa

Kaj pomeni ustvarjati kakovosten in verodostojen televizijski informativni program, glede na to, da je veliko tovrstnih vsebin dostopnih na spletu, na portalih itd.?

Televizijski informativni program ne more biti več samo televizijski, ampak dela z roko v roki z radijskim in spletnim novinarstvom. Digitalizacija je spremenila navade ljudi, ki zjutraj pregledajo novice po spletu, na poti v službo poslušajo radio, zvečer pa sedejo pred TV-zaslon in prižgejo televizijo. In večino oddaj že pogledajo z zamikom.

A za RTV Slovenija je odločilno, da ostanemo zaupanja vredni, s preverjenimi in poglobljenimi informacijami, da nam ljudje verjamejo – in vseeno je, ali si prispevke ali cele oddaje ogledajo prek spleta ali zvečer na televiziji z daljincem v roki. Navade ljudi so se v teh letih temeljito spremenile, toda še vedno velja, da v demokraciji ni zamenjave za dobro novinarstvo.

Sašo Švigelj MPA

Kako se je spreminjala televizija oziroma delo v informativnem programu v času, odkar ste sami del njega?

Prav ta digitalizacija, torej prihod spleta in spletnega novinarstva in razmah družbenih omrežij, sta spremenila pravila medijske igre. V uredništvo TV Dnevnika sem leta 1994 kot študentka francoščine in novinarstva vstopila na dan, ko so odnesli stroje za tipkanje in prinesli računalnike.

Bilo je veliko preklinjanja, ki sem ga nato skozi leta slišala vsakič znova, ko smo v teh 31 letih denimo zamenjevali informacijski sistem.

Skratka, vsi bi napredek, a nihče ne bi sprememb in na te se je včasih težko navaditi, še težje pa jih sprejeti. A hkrati nekatere stvari ostajajo enake. Še vedno vse temelji na verodostojni informaciji, na sliki in premišljeni besedi, še vedno so izzivi dober teren z zanimivimi in relevantnimi sogovorniki in seveda pravi izbor tem dneva.

Nekaj let ste bili tudi urednica informativnega programa TV Slovenija. Takrat ste bili deležni pritiskov in groženj, celo vaša družina jih je prejela. Zato ste odstopili z mesta odgovorne urednice. Kaj se je dogajalo in kdo je pritiskal na vas?

Dogajala se je politizacija RTV Slovenija oziroma politična podreditev osrednje medijske ustanove v državi in naša medijska organizacija s to izkušnjo ni nobena izjema niti v Sloveniji niti v Evropi. In bila je epidemija covida. Položaj odgovornega urednika je kot strelovod, vanj tudi v majhnih neurjih udarjajo strele, a takrat je res treskalo. Nekaj časa lahko človek drži krmilo v viharju in vztraja, a potem si v nekem trenutku rečeš: dovolj je.

Neki zelo dober sodelavec je po nekem takem burnem dogodku konec leta 2021 prišel k meni v pisarno odgovorne urednice in rekel: »Za koga že ti krvaviš?« Občasno imam pogovore s sedanjimi ali nekdanjimi odgovornimi uredniki o izkušnji tega položaja in ti pogovori so zanimivi in ne najbolj prijetni. In niti ne najbolj glasni, ker se dotikajo tudi tistih čisto osebnih občutkov nemoči, jeze in razočaranja. Ne poznam odgovornega urednika, ki bi imel zelo lahko plovbo, še posebej za to, ker so mediji, sploh tiskani, v Sloveniji v res težkem položaju in se številni dobri borijo za preživetje. Avtonomija novinarstva je pomembna za vse nas in pomeni avtonomijo od pritiskov politike in kapitala.

RTV SLOVENIJA

Se vam zdi, da ste bili, morda tudi zato, ker ste ženska, deležni več pritiskov in žalitev?

Pritiskov zagotovo ne, ker jih doživljajo tudi moški kolegi, žalitev pa zagotovo. In to ne velja le za novinarstvo, ampak tudi za druge poklice. Družbena omrežja so kloake nestrpnosti in sovražnega govora. Društvo novinarjev Slovenije je ob 8. marcu na spletu objavilo dva odlična kolaža z izjavami slovenskih novinark o spletnem nasilju. O svojih izkušnjah govorijo odlične predstavnice naše profesije: Suzana Lovec, Anuška Delić, Špela Ferlin, Tanja Starič in Petra Lesjak Tušek. O tem moramo govoriti javno, jasno in glasno, je dejala Tanja. In naj dodam, da potrebujemo tudi učinkovitejšo pravno prakso. Kar nekaj groženj sem v teh letih prijavila in zgodilo se je natanko – nič.

Kakšno je sicer vzdušje med sodelavci? Kakšno je na splošno vzdušje na RTV po burnih časih, ki ste jih doživljali?

Dobro, hkrati pa se je v tistih burnih časih končalo neko obdobje, ki ga ne bo več. Številni so RTV zapustili in hiša je drugačna, kot je bila.

Ste lepa ženska. Kako se spoprijemate s staranjem? Kako skrbite za svoj videz?

Ojej, mislim, da je za moje delo predvsem pomembno, da sem verodostojna, da mi zvečer, ko prek zaslona z zadnjimi novicami dneva potrkam na vrata dnevnih sob po Sloveniji, ljudje odprejo.

Vprašanje o staranju pa je malo bolj trd oreh. Kako naj rečem: doletelo me je nepripravljeno. Ne znam drugače opisati.

Dolga leta se mi je zdelo, da tako, kot je, bo in bo ostalo v nedogled. Pa ne. Kar čez noč se zbudiš in si drugačen.

Ste kdaj morda čutili pritiske glede zunanjosti ali potrebo, da bi ugajali nekim merilom?

Kaj pa vem. Še največ pritiskov si ustvarimo same, v svojih glavah. In mogoče druga drugi. To ni dobro.

Kaj pa je za vas lepa ženska?

Zadovoljen in nasmejan človek je lep človek. To je to. Velja za vse. Lepota večinoma ni povezana s proporci obraza, prej s tistim

zadovoljstvom, ki ga ima človek, ko je pomirjen sam s sabo in s tistim, kar mu je odmerilo življenje.

Imate sina in hčer. S kakšno doto za življenje ju želite opremiti?

Da nič ne pade samo in da je vse mogoče s trudom. Da sta znanje in strpnost pomembni vrednoti in da naj si vzameta dovolj časa za življenje. To manjka nam, ki smo generacija X. Če bi lahko, bi sploh zdaj manj hitela in manj trpala v malho obveznosti.