arhiv Radio 1

Denis, ko zjutraj sedete pred mikrofon — kako doživljate trenutek, ko stopite v studio in se prižge rdeča lučka? Kakšen je vaš notranji občutek? Je to domačnost ali še vedno malce prijetne treme?

Treme že dolgo ni več (smeh). Je pa vedno neke vrste hvaležnost, da imam takšno službo, delo, v katerem sem se našel, lahko celo rečem, da imam najboljšo službo na svetu, kjer mi je super. To rečem ob peti uri zjutraj. Če pa greva še eno uro nazaj, ko mi zvoni budilka, pa po moji glavi streljajo misli, kot so: a resno, spet, do kdaj še, zakaj … kaj pa, če bi nehal … Ob petih pa se že smejim in vzklikam: čao, Miha, Anja, Lara.

Kako bi opisali odnos, ki ga imate s svojimi poslušalci po vseh teh letih jutranjega druženja?

To je pa nekaj najboljšega.

Težko jim rečem poslušalci. Ko se z nekom zbujaš 16 let, v tem času postaneš neka prijateljska družba.

Skupaj se smejimo, jokamo, stopimo skupaj, ko je treba pomagati, skupaj tudi kakšno ušpičimo, znamo narediti kakšno dobro presenečenje: v tem času smo postali ena res dobra skupnost. Ravno ljudje so zelo pomemben del oblikovanja programa in vsebin. Radio je v nasprotju s kakšnim drugim medijem živ organizem. Ves čas je poleg. Je hiter in živ. Noben medij  ne more tako hitro posneti in pokazati stvari kot prav radio. To se vidi ob izrednih dogodkih: ko se recimo zgodi prometna nesreča, takoj nekdo pokliče in pove …

Darja Štravs Tisu

Kje najdete navdih za humor in toplino, ki ju vsak dan delite z ljudmi?

Tega ne iščeš. Vse se mora nekako poklopiti, sodelavci, družba, da se nekako sprejemamo take, kot smo. Če se le da, iščemo humor in dobro volje. Najlaže bi to primerjal s tem, da smo kot prijatelji v dnevni sobi. Tudi poslušalci so lahko, če želijo, del tega. Lahko pa so samo poleg in poskušajo. Telefonska številka je ves čas odprta in lahko kličejo. Vesel sem njihovih klicev, saj nas dodobra nasmejejo.

Ste se skozi leta spremenili kot voditelj?

Denis pred desetimi leti nima veze z Denisom danes, in hvala bogu, da je tako.

Ravno pred kratkim sem gledal svoj nastop s predstave Udar po moško iz leta 2013. Ko sem se gledal, kako govorim, se mi še sanjalo ni, kaj bom rekel. Bil sem presenečen, a to sem rekel?! Danes tega ne bi rekel. A tisto je bilo tako obdobje in bil sem – jaz. Energičen, ves čas sem tuhtal, ali bo občinstvu všeč, kar jim bom povedal. Pa nisem imel težav z egom, saj se mi zdi dober. Prav je, da ga imamo, vendar ne pretiranega. Sam ego povezujem tudi s pozitivnostjo. Da verjameš v to, kar delaš, in daš vse od sebe.

Ste se naučili poslušati svet okoli sebe?

Danes sem bolj prepričan sam vase.

Ko sem 2011 začel delati predstave, sem veliko bolj razmišljal o tem, ali se bo občinstvo smejalo, da »moram« povedati stvari, da se bo. In zato se verjetno tudi nisem spomnil, kaj sem govoril, saj na odru nisem užival, temveč sem se obremenjeval. Danes si znam vzeti čas in prostor, uživati na odru, se povezati z občinstvom in povedati, kar želim. Ko si mlad, si pač tak. To je normalno. Takrat sem vedel, da se želim s tem ukvarjati, danes pa mi je do neke mere vseeno, tudi če se ne. Ne bi bil razočaran, če ljudje ne bi prišli na predstavo. Sprejel bi, da so izbrali nekaj drugega. V teh letih se je nabralo ogromno predstav – do 2017 967, zadnja tri leta pa 294.

Po dobrem desetletju in pol vodenja jutranjega programa ljudje v vas vidijo energijo in humor — kje in kako ju vsak dan znova najdete?

Gre za značaj, saj ni, da to iščeš. Enostavno s(m)o taki karakterji. Tudi Deželak je tak, da išče smeh in dobro voljo, tudi Lara ne glede na novico, išče humor v vseh vsebinah.

Kaj se je pri ustvarjanju jutranjega programa najbolj spremenilo od vaših začetkov do danes?

Na začetku sem ustvarjal jutranji program sam in odločal o svojem programu. Imel sem dva producenta. Tako je bilo tri leta. Potem to zelo hitro postane zelo enostransko, samo en pogled, kar ni v redu. Ko so se pridružili še preostali - Miha Deželak, Jana Morel in Anja Ramšak, smo imeli kar nekaj producentov, in smo na neki točki spremenili, da so mi prepovedali izbirati vsebine. Vsak član ekipe je prinesel dve ali tri vsebine za program, potem pa smo se o tem pogovarjali. Sam se ne bi nikoli pogovarjal o lababujih, ki jih je prinesla Lara, prisiljen pa sem se bil pogovarjati tudi o tem, koliko je pri damah pomemben termin za manikiro. In se moram tako ukvarjati s tem. Če bi bil obveljal samo moj vpliv, se o tem ne bi pogovarjal. Kljub temu mi je dobro, ker je za nekoga to zelo pomembno. Določeno število poslušalcev se počuti enako (smeh).

Zdaj program ustvarja 12 ljudi. Usedemo se na sestanek in vržemo vsebine na tablo, jih razporedimo po urah, kdaj o čem govorimo … Potem se že na sestanku začne med nami dogajati, kaj bi lahko povedali. To je samo polovica priprav. Tista prava magija pa se zgodi zjutraj v živo, ker smo zelo živ in živahen program. Velikokrat se zgodi, da imamo kaj pripravljenega, pa se potem pozno ponoči ali zjutraj odločimo, da gremo čisto v drugo smer, ker se je zgodilo nekaj res odmevnega.

Darja Štravs Tisu

Ste morali zaradi takega urnika in zgodnjega vstajanja kaj v življenju postaviti na stranski tir?

Ja, sebe (smeh) pa seveda spanje. In še veliko vsega. Imam občutek, da dajem svojo najboljšo energijo dneva radiu in ljudem. In se skurim že do desetih. Potem sem malo utrujen, in ko pridejo otroci iz šole domov, samo čakam, da mine nekaj ur, da grem v posteljo. Ni mi do tega, da bi še popoldne malo skakal. Vsako leto mi je malo težje. Starejši si, težje je. Pomaga mi, če mi uspe kdaj zaspati. Poskušam iti spat od dvanajstih do dveh in ujeti dve uri spanja. Nimam težav, da zaspim. Enostavno zatemnim spalnico in me v hipu zmanjka. Če nimam turneje po Sloveniji, potem razvozim otroka po dejavnostih. Dvanajstletni Tim plava, 7-letni Nik pa trenira nogomet.

Imate kakšen nežni osebni jutranji ritual, brez katerega ne gre?

Zjutraj je tako: ko ti zvoni budilka, vstani takoj, pojdi v kopalnico pod prho in v službo. Ne izgubljaj minut! Čisto po vojaško. Člani ekipe Ićkotov in Janezov so mi dejali, da imajo občutek, da sem vojak. Na celotni turneji Ićkotov sem bil edini, ki se med čakanjem na svoj nastop nisem ulegel niti za hip, čeprav smo v zaodrju imeli tudi kavč. Medtem ko so drugi spali, sem jaz pokončno stal. Pa smo bili tam po pet, šest ur, imeli smo po dve predstavi na dan. Vedel sem, da se ne smem uleči. Če bi se, bi me v hipu zmanjkalo. Potem pa bi moral ves zaspan na oder, kar bi se poznalo pri nastopu …

Celoten intervju je bil objavljen v reviji Obrazi 12/25. Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.