Jaka Koren

Nesreča v gorah se je pisatelju in zaljubljencu v alpinizem zgodila v obdobju, ko je že razmišljal o umirjanju. Dolga leta je plezal intenzivno, drzno, ni imel občutka, da ga leta dohitevajo. »Mislil sem, da lahko naredim vse, kar sem pri dvajsetih.« A ko se je prebudil iz kome in začel delati bilanco svojega življenja, je počasi dojel, da se ni spremenil le svet okoli njega, temveč tudi njegov notranji svet. Prijateljev iz mladosti ni bilo več, ali so umrli ali pa nehali plezati. »To spoznanje me je po nesreči doletelo najbolj kruto od vseh!«  

»Sam padec ni bil nekaj prelomnega. V športu so poškodbe pogoste. Vedno me je kaj bolelo, na neki način si ves čas na rehabilitaciji,« se smeji. Le da je bila ta zadnja daljša, zahtevnejša, predvsem pa ga je prisilila k razmisleku. »Vse, kar se ti je prej zdelo samoumevno, zdaj ni več.« Ne to, da hodiš, ne to, da te nič ne boli. In ne to, da se zjutraj zbudiš. »Veš, da si minljiv, potem pa to dojameš in zjutraj vstaneš z veseljem, da še vedno si.«

Nasveti

Preženi smrt, vrni me v življenje!

Čudež je biti brez bolečin

 Iz ponižnosti do minljivosti je postal previdnejši, modrejši v nekaterih odločitvah in dejanjih. Spremenil se je njegov odnos do alpinizma. »Ni me strah padca, temveč vseh nepredvidljivosti, ki alpinizem spremljajo – sestopi, dostopi … Nisem se prvič poškodoval pri plezanju in občutek imam, da sem v karieri porabil vse jokerje.«

Nadaljevanje Tadejeve zgodbe si lahko preberete v reviji Jana, št. 13, 31. marec 2026. 

revija Jana 13