Osebni arhiv

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

»Zdi se mi krasno, da človek za sočloveka kdaj nekaj naredi samo zato, ker je to lepo. Brez preračunljivosti, samo za dobro nekoga drugega,« pravi Eva. Lidija, ki se zdaj piše McGrath, se je v Ameriko prvič odpravila v začetku tega tisočletja in tam ostala eno leto, potem pa se je leta 2003 preselila tja za stalno. Mama treh otrok je po poklicu kardiologinja in dela z odraslimi s prirojenimi srčnimi napakami. A čeprav v službi rešuje življenja in so ji številni pacienti izjemno hvaležni, sama pravi, da je od vsega, kar je naredila v življenju, najbolj ponosna prav na to, da je prijateljici omogočila družino.

Kako to, da vas je prijateljica sploh vprašala, ali bi ji donirali jajčne celice?

Saj me ni! Jaz sem se ponudila. (nasmešek) Z najboljšo prijateljico Karen sva se spoznali leta 2011. Dve leti pozneje sem rodila hčer, leta 2016 prvega sina in nato še drugega dve leti zatem. Ona je vsa ta leta spremljala, kako se širi moja družina. Ko je bila hči še majhna, se je tudi ona že začela truditi zanositi. In tako sem nekoč mimogrede rekla: »No, če ti morda ne bo uspelo, ti lahko še vedno jaz darujem jajčne celice.« Takrat prijateljica sploh še ni bila zainteresirana za to. Šla je na več ciklov umetne oploditve, a niso bili uspešni. Ker se je izkazalo, da je težava v jajčecu, sta s partnerjem poskusila z anonimno darovalko. Potem pa me je nekoč vprašala, ali sem resno mislila, ko sem ponudila svoje jajčne celice, in sem potrdila, da je bilo to zelo resno. Takrat sem imela že vse tri otroke in nisem imela namena imeti še kakšnega.

Omenili ste, da je prijateljica najprej poskusila z anonimno darovalko. Ali v ZDA ni težko dobiti jajčne celice? Pri nas je to velika težava.

V Ameriki se – drugače kot v Sloveniji – darovalcem plačuje. Prijateljica je Judinja, in to je bil razlog, da se je sprva odločila za anonimno darovalko, saj je želela, da bi bila tudi ta Judinja. Mislim, da je dekle dobilo okoli 30 tisoč ameriških dolarjev za postopek. Prijatelja sta plačala tudi vse medicinske stroške. Sicer pa dobiš katalog, iz katerega si izbereš darovalko. V njem so napisani barva oči, zdravstvene težave, izobrazba, poklic … in seveda vera.

Ker s to darovalko ni uspelo, ste potem šli v akcijo vi ...

Za tiste, ki anonimno darujejo jajčne celice, je starostna omejitev 30 let. Na srečo takrat, ko starši poznajo darovalko, sprejemajo tudi starejše, saj sem takrat imela že kakih 36 let. Pregledi so tako fizični kot psihološki, pomemben je še posvet z odvetnikom. Tu gre za genski material, zato te vprašajo, kaj naj z zarodki, ki ostanejo, in še o kupu drugih zadev se je treba dogovoriti. Vse te vprašajo in vse je dokumentirano. Kot darovalka sem se odpovedala vsem pravicam do zarodka. Ko jajčno celico oplodijo in zarodek zamrznejo, se s tem odpovem tudi vsem dolžnostim. Mi smo dobili tri zarodke, ki so bili biopsijsko negativni oziroma kromosomsko normalni. Dva od teh sta zdaj njuna otroka, tretji je še zamrznjen.

Karen je torej po vaši zaslugi dobila dva otroka …

Tako je. Leta 2021 sta dobila hčerko, dve leti pozneje še fantka.

Vi ste z odvetnikom in starši stvari pravno uredili. Kaj pa otrok? Ali bi lahko po dopolnjenem 18. letu zahteval kakšno plačevanje preživnine ali karkoli od vas?

Vse klinike za neplodnost imajo odvetnike, ki razložijo vse možnosti. Pri dogovorih je sodeloval tudi moj mož. Skupno smo se odločili, da imamo namen otrokom povedati, kako so prišli na svet. Zdaj imata pet oziroma tri leta, ko pa bosta dovolj velika, da bosta razumela, jima bomo vse povedali in potem še najinima otrokoma.

Ali so si otroci podobni? Se vidi, da so bratci in sestrice?

Punčki sta si. Njena starša imata oba modre oči, jaz pa rjave, tako kot moja in njena hči, tako da se nekaj podrobnosti opazi – tudi pri fantku, čeprav je zelo svetel in ima modre oči.

Kakšen je občutek, ko gledate otroka, ki imata vaše gene, vendar ju ne vzgajate vi?

Verjamem, da sem šla v to dobro pripravljena, in sem mirna, ker imam svojo družino. Imam tri otroke in vem, da smo kompletna družina. Smo si pa res blizu in prijateljičina otroka sta super. Tudi ona in njen mož sta dobra človeka, tako da verjamem, da ju bosta izvrstno vzgajala. Onadva sta nam veliko pomagala v drugih časih … Pravzaprav bi me skrbelo samo, če bi prišlo do zdravstvenih težav, česar do zdaj ni bilo. Takrat bi mi bilo verjetno težje oziroma bi se mogoče počutila malo krivo.

Postopek je vse prej kot preprost, saj ste morali jemati hormonske injekcije, da je prišlo do stimulacije jajčnikov in so zdravniki lahko dobili več, ne le ene jajčne celice. Verjetno vam je prijateljica zelo hvaležna?

Vem, da so se počutili dolžne. Vsa družina, tudi njeni in njegovi starši, se mi vedno, kadar se vidimo, še enkrat zahvalijo za vnučke. Veste, meni je bilo težko gledati vsa ta leta, ko nista mogla imeti otrok. Rad bi pomagal, a ne moreš. Res je bilo težko gledati to trpljenje, hkrati pa sva se midva veselila najinih otrok. Počutiš se kar krivega … Zato je mož takrat rekel: »Zakaj ti ne ponudiš svojih jajčnih celic?« Ko pogledam na svoje življenje in dosežke, je to, da sem nekomu omogočila družino, ena najlepših stvari oziroma tista, na katero sem še posebej zelo ponosna.

In to reče kardiologinja, ki v službi rešuje življenja!

Ko jih gledam, kadar se dobimo na večerji, imam poseben občutek. Zavedam se, da sem tudi jaz del njihove družine. Upam, da bom vedno njen del. In ja, ponosna sem, da sem jim lahko omogočila srečo.

Ste se morda dogovorili, da bi, če bi se zgodila nesreča, otroka posvojila druga starša?

Nismo se zmenili, smo se pa o tem pogovarjali. Vsi imamo tudi brate in sestre. Otroci imajo torej tudi druge sorodnike, ampak z možem na primer nimava nobene družine v bližini, kjer živiva. Tako so kot stik v sili navedeni prav ti naši prijatelji. Zato vem, da se lahko zanesem, če bi prišlo do česarkoli, obratno pa seveda tudi.

Kot zdravnica ste vedeli, kakšen postopek vas čaka glede donacije celic. Ampak teorija in praksa se po navadi razlikujeta. Kako ste prenesli hormonsko terapijo?

Ko smo se dogovorili, sva s prijateljico še malo počakali, saj sem zadnjega otroka še dojila in sem povedala, da si želim dojiti do enega leta. Takoj ko sem končala, sem sporočila, da sem pripravljena na terapijo.

Začelo se je s preventivnimi pregledi: najprej je bilo treba preveriti, kakšna je zaradi moje starosti zaloga jajčnih celic. Ko so bili laboratorijski izvidi opravljeni in so potrdili, da sem dobro, smo začeli z injekcijami, ki so neprijetne. Najbolj zoprno je bilo usklajevati obveznosti, saj sem takrat opravljala specializacijo in sem imela naporen urnik. Vmes sem morala hoditi na ultrazvoke in drugo. Na dan posega so mi dali narkozo, vzeli celice in jih oplodili. Mislim, da so dobili sedem jajčec, pet se jih je oplodilo, trije pa so bili potem primerni zarodki, kar so potrdili z biopsijo.

Zadnje dni stimulacije sem imela še nekaj težav. Malo mi je bilo slabo, malo me je napenjalo v trebuhu, tudi bolečine sem imela in slabo sem se počutila. Ampak ne toliko, da ne bi zmogla … Mislim, da sem imela dan bolniške, potem sem se vrnila v službo.

Verjetno si v ZDA ne more vsak privoščiti takega zdravljenja.

Res je vse zelo drago, mislim, da okoli 30.000 dolarjev na cikel. Prijatelja sta mi ponudila finančno nagrado, ampak tega ne bi vzela, saj sem si želela pomagati, tu ni šlo za denar. Sta pa zame plačala medicinske stroške. Ti so visoki, a če imaš zdravniški razlog, recimo, da imaš raka ali prirojeno neplodnost, zavarovalnica lahko pomaga in krije vse. Če pa gre samo za neplodnost, si samoplačnik. Kolikor vem, sta si denar morala celo izposoditi od staršev.

Ker ste zdravnica v ZDA, v Slovenijo pa se vračate enkrat letno, bi morda lahko primerjali zdravstveni sistem tam in v domovini?

V ZDA smo predvsem sužnji zavarovalnic. Zdravstvena kakovost je dobra za tiste, ki imajo zavarovanje in dostop do zdravstva. Po drugi strani je v Sloveniji več težav s čakalnimi dobami in subspecialisti, ki jih je težko najti, pa še dolgo čakaš, da prideš na vrsto. V Ameriki je čakalnih dob manj in specialistov veliko več. Ljudje imajo možnost za prvo, drugo, tretje mnenje. Ampak težava pri tem je, kaj zavarovalnica krije in kaj moraš sam plačati. Stroški zavarovanja in zdravstveni stroški so zelo visoki. Upam, da bo bolje in da se bodo stvari začele obračati v pravo smer …

Ste že imeli pacienta, ki mu zavarovalnica ni želela kriti po vašem mnenju najučinkovitejšega zdravljenja?

Ne, ker sem subspecialistka in se, če zavarovalnica zdravljenje zavrne, pritožimo, pritožbe pa do zdaj še nismo izgubili. Delam z odraslimi s prirojenimi srčnimi napakami in takih subspecialistov je zelo malo. Zavarovalnica po navadi zahteva, da splošni kardiolog pregleda pacienta. Do nas pride pacient šele, če ga splošni kardiolog pošlje, ker je težava zanj prevelika. Takrat zavarovalnica po navadi plača vse. Sicer pa smo mi univerzitetna bolnišnica in imamo na voljo tudi svojo fundacijo za finančno pomoč ljudem brez zavarovanja.

Mi poveste, kako so se ZDA spremenile, odkar je spet na oblasti Trump?

Na srečo živimo v delu Amerike, kjer so zelo »normalni« ljudje. Vsi, ki nas pridejo obiskat, so pozitivno presenečeni nad Oregonom. Je lep, zelo zelen, tudi progresiven kot mesto … V naših krogih ne poznam ljudi, ki bi podpirali njegovo politiko. Je pa država bolj razdvojena kot kadarkoli in nikakor ne vidimo rešitve za to. To me skrbi, ker je ogromno korupcije in laži.

Ali kdaj pomislite, da bi se vrnili v Slovenijo?

Morda, ko bom upokojena. To, kar delam, delam zelo rada. Tudi najini otroci imajo tu lepo življenje. Mož ne govori slovensko, otroci bolj malo, tako da bi bil to še največji izziv. Ampak bomo videli ... Nikoli ne veš. Vsi imamo slovensko državljanstvo in se mu še ne mislimo odpovedati. (nasmešek)

revija Jana