Bobo

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Ostati v hiši ali jo zapustiti? Se usesti v avto ali iti peš? Kam se umikati glede na veter? Je lahko že pogorelo območje varnejše od ceste skozi gozd? Se lahko pred ognjem umaknemo v morje, reko, jezero ali bazen? Kako se zaščititi pred sevalno toploto, žerjavico in predvsem dimom?

Veliki požari v naravi, kot je bil tisti pri Omišu, denimo, lahko v nekaj urah dosežejo mesta, vasi, turistična letovišča in kampe ter z dimom in ognjem odrežejo evakuacijske poti. V Evropski uniji je letos v več kot 1.700 požarih že zgorelo približno 600.000 hektarov. Več sto ljudi je bilo poškodovanih, vsaj 20 jih je v ognjenih zubljih izgubilo življenje. Samo v Franciji so evakuirali približno 220.000 ljudi. Gorelo je v Španiji, na Portugalskem, v Franciji, Italiji, Grčiji, na Hrvaškem, v Bolgariji, Nemčiji in Belgiji, Srbiji ter Bosni in Hercegovini. Zagotovila, da nas ognjena ujma ne bo nikoli ujela, ni. Kaj je torej pametno vedeti, če se – bognedaj – zgodi, da ostanemo ujeti za zaveso plamenov?

Novice

Vse hujši požari: za umik iz goreče hiše samo še tri minute

Dober načrt je pol rešitve

Če le je še nekaj časa, si pred umikom naredite načrt. Dim lahko zmanjša vidljivost, mobilno omrežje in elektrika lahko odpovesta, ceste se zaprejo, ljudje pa v paniki delamo napake. Zato je nekaj minut priprav lahko vrednih veliko več kot kup posebne opreme. Na telefonu shranimo zemljevid, ki ga bomo lahko uporabljali tudi brez internetne povezave. Poiščemo vsaj dve poti, po katerih lahko zapustimo naselje, apartma ali kamp. Ni dovolj samo pogledati, kam vodi cesta. Pomembno je tudi, po kakšnem terenu poteka. Ozka cesta skozi gosto borovje je ob požaru lahko precej slabša možnost kot nekoliko daljša pot po odprtem terenu. Preverimo tudi, ali cesta vodi navzgor po poraščenem pobočju, skozi ozko dolino ali grapo. Na takšnih terenih se požar še posebej hitro širi ali nas ujame v past.

Na zemljevidu si vnaprej označimo tudi nekaj relativno varnejših točk za primer, če po cesti ne bi mogli več uiti. To so lahko velika asfaltirana parkirišča, široke skalnate ali prodnate površine, športna igrišča brez vegetacije, široka plaža, pristanišče itn. Tu ne gre za zagotovljeno varna mesta, ampak za rezervne možnosti, kjer nas plameni ne morejo doseči. Če se mislimo umikati proti morju, je zelo pomembno vedeti, kakšna je obala. Strme skale pod gozdnim robom nam ne bodo prav nič v pomoč.

Enako pomemben je družinski dogovor. V krizi ne smejo vsi početi vsega. Pri družini naj en odrasli prevzame skrb za otroke, starejše ali osebo, ki potrebuje pomoč, drugi pa telefon, ključe, dokumente, navigacijo in komunikacijo z 112. Otroci morajo vedeti, na koga naj se obračajo in koga pustijo pri miru, predvsem pa, da naj se pod nobenim pogojem ne vračajo po igračo, telefon ali drugo stvar, ki so jo pozabili. Če so z nami živali, jih damo na povodec oziroma v transporter dovolj zgodaj, ne šele takrat, ko je okoli hiše že dim.

Če ste previdnejše vrste, boste na dopustu za vsak primer poskrbeli, da so čevlji pripravljeni ob vratih, avtomobilski ključi vedno na istem mestu, telefon napolnjen, najnujnejše stvari pa v eni lahki torbi.

Krizni načrt seveda ne pomeni, da bomo slepo sledili vnaprej izbrani poti. Veter, smer požara in navodila gasilcev imajo vedno prednost. Njegov namen je, da v trenutku, ko imamo morda samo nekaj minut, ne začnemo razmišljati od ničle. Namesto desetih neznank imamo pripravljene dve ali tri možnosti in se lahko osredotočimo na to, katera od njih je v trenutnih razmerah še varna.

Pri velikem požaru v naravi je najboljša odločitev skoraj vedno zgodnja evakuacija. Ne čakamo, da zagledamo plamene, saj lahko veter požar nenadoma pospeši, žerjavica pa zaneti nove požare daleč pred glavno fronto. Če pa nas požar preseneti, je cesta že odrezana ali smo ostali ujeti v hiši, avtomobilu ali ob obali, se pravila spremenijo. Takrat ne rešujemo več prtljage ali premoženja, temveč iščemo kraj, kjer bomo čim manj izpostavljeni trem glavnim nevarnostim: sevalni toploti, dimu in ognju oziroma žerjavici. Najpomembnejša zaščita pred sevalno toploto sta razdalja od požara ter trdna ovira med človekom in ognjem.

Tujina

Zgodbe iz goreče Evrope: Misliš si, da se ti to ne more zgoditi

Če je cesta odrezana

Najnevarnejša skušnjava v primeru, ko je okolica ceste že v plamenih, je ta, da bi poskusili »na hitro zapeljati skozi dim«. Ljudje asfaltu avtomatično zaupamo, v avtu se počutimo zaščitene, in ker je cesta najhitrejša pot do varnosti, marsikdo v paniki pohodi stopalko za hitrost. A če ne vidimo ceste pred seboj, ne vemo, ali so za dimno zaveso plameni, podrto drevo, drug avtomobil, ljudje ali električni vodi. Hrvaška civilna zaščita je pri tem nedvoumna: skozi ogenj ne gremo.

Če lahko varno obrnemo, se umaknemo. Če ne moremo, iščemo veliko območje s čim manj gorljivega materiala: široko parkirišče, skalnato površino, veliko očiščeno območje, široko plažo ali že pogorelo območje, če ga lahko dosežemo, ne da bi morali prečkati aktiven požar. Uradna priporočila med možnimi zatočišči v skrajni sili omenjajo prav plaže, gramozna ali betonska parkirišča in očiščene površine stran od vegetacije.

Bobo

Pri izbiri smeri opazujemo veter. Najnevarnejše je območje pred požarom v smeri, v katero ga žene veter. Naš cilj je čim prej priti iz predvidene poti požara. Praviloma je prava pot bočno na požar, proti območju brez goriva. Izogibamo se vzponu po pobočju pred požarom, vrhovom, ozkim grapam in gosto poraščenim dolinam. Požar se po pobočju navzgor lahko hitro pospeši, teren pa lahko usmerja vroč zrak in veter.

Posebej resen znak je žerjavica, ki začne leteti proti nam. Četudi so plameni še daleč, to pomeni, da se požar pomika v našo smer, pa tudi leteče iskrice lahko zanetijo novega. Zato lahko tudi pot, ki je bila pred nekaj minutami varna, nenadoma postane past.

Če ostanemo ujeti v avtomobilu

Če varnega nadaljevanja ali umika ni in zunaj ni boljšega zatočišča, avtomobila ne zapustimo avtomatično. Avto ni požarno zaklonišče, vendar lahko deloma ščiti pred sevalno toploto vsaj nekaj časa.

Ustavimo ga čim dlje od dreves, električnih drogov, grmovja in visoke trave, najbolje na veliki očiščeni površini ali za trdno oviro, denimo zidom ali skalnim usekom. Zapremo okna in vrata. Ko je požarna fronta blizu, zapremo zračnike, izključimo prezračevanje oziroma klimatsko napravo in motor. Spustimo se pod višino oken in pokrijemo z volneno odejo. Avstralska protipožarna služba to priporoča kot skrajni ukrep, če se z avtomobilom ni več mogoče umakniti.

Če smo ujeti v hiši

Če še lahko uidemo ognju, je vsekakor bolje oditi iz hiše kot ostati v njej. Ko vegetacija okoli hiše že gori in je za varen izhod prepozno, pa je lahko trdna stavba bistveno boljša zaščita kot beg na prosto.

Civilna zaščita svetuje, da zapremo vrata, okna ter odprtine in špranje, skozi katere bi lahko vstopal dim, in pokličemo 112. Zapremo zračnike in vse naprave, ki omogočajo zraku, da vstopi v hišo. Zavese, žaluzije in druge gorljive predmete odmaknemo od oken. Ne stojimo tik ob steklu, saj ga lahko toplota poškoduje. Če začne goreti posamezen del hiše, se premaknemo v drugi del in za seboj zapiramo vrata; hkrati moramo ves čas vedeti, kje je rezervni izhod.

Hiše ne poskušamo braniti za vsako ceno, a če imamo čas, okoli nje odstranimo vse, kar je lahko hrana za ogenj: suho listje, karton, drva, blazine, predpražnike, senčnike, vrtno pohištvo in druge gorljive predmete ob fasadi.

Vrtno cev pripravimo tako, da doseže okoli hiše, vendar ne ostajamo zunaj z njo, ko prispe požarna fronta. Sevalna toplota velikega požara je lahko smrtno nevarna, še preden nas dosežejo plameni. Razdalja in trdna pregrada sta boljša zaščita kot mokra fasada.

Če lahko dovolj zgodaj in brez nevarnosti zapremo dovod plina, to naredimo. Zunanje plinske jeklenke lahko odmaknemo od objekta samo, dokler je za to dovolj časa. Ko že pada žerjavica ali se približuje ognjena fronta, ne prenašamo plinske jeklenke po dvorišču. Prav tako ne izgubljamo zadnjih minut z reševanjem stvari.

Najverjetnejša nevarnost je dim

Človeka lahko požar resno ogrozi že takrat, ko plamenov še vidi ne. Še veliko večja nevarnost kot ogenj je lahko dim, ki vsebuje zelo drobne delce, pri gorenju pa nastajajo tudi nevarni plini, med njimi ogljikov monoksid. Če jih še imate, je za zaščito pred delci zelo uporabna dobro prilegajoča se maska FFP2/FFP3 oziroma N95/P100. Tak respirator lahko močno zmanjša vdihavanje PM2,5, pepela in drugih drobnih delcev. Žal pa nas ne varuje pred pomanjkanjem kisika ali strupenimi plini. Učinkovite zaščite pred dimom ni, razen če imate doma plinsko masko ali jeklenko s kisikom. Pred dimom se lahko le umaknemo na čistejši zrak.

Kako zaščititi oči in kožo

Veliko ljudi bi pred požarom instinktivno bežalo čim bolj slečeno, ker je pač vroče. A to je slaba zamisel. Žerjavica in sevalna toplota lahko poškodujeta odkrito kožo, tla pa so po požaru lahko vroča in polna žarečih delcev. Zato oblečemo dolge hlače in dolge rokave iz manj vnetljivega naravnega materiala, denimo debelejšega bombaža, volne ali denima, robustne zaprte čevlje z bombažnimi ali volnenimi nogavicami ter si nataknemo usnjene rokavice.

Obleke ni treba preventivno premočiti. Voda jo lahko kratek čas hladi, vendar je zaščita nepredvidljiva, obleka postane težja in voda pri veliki toplotni obremenitvi hitro izhlapi. Za gibanje je zato primernejša suha zaščitna obleka. Volnena odeja pa je lahko koristna dodatna zaščita pred sevalno toploto.

Za oči so najboljša tesnilna zaščitna očala. Če jih nimamo, lahko potapljaška maska improvizirano zaščiti oči pred pepelom in delci, ne pa pred požarnimi plini ali ekstremno vročino.

Ali se umakniti v morje, reko ali jezero?

Voda je skrajno zatočišče, ne načrt A. Uradna priporočila umikanje v velike vodne površine omenjajo kot rezervno možnost, ki pa je lahko sama nevarna. V močnem vetru, valovih in dimu lahko namreč z bežanjem v vodo požaru dodamo novo nevarnost – utopitev.

Če je pot do široke skalnate ali prodnate plaže varna, je sicer takšno območje pametno zatočišče že zato, ker tam ni veliko goriva. V vodo pa gremo šele, ko nas vročina ali ogenj neposredno ogrožajo.

Pri tem ne plavamo po nepotrebnem daleč na odprto. Če le ni prevroče, je bolje ostati tam, kjer lahko še stojimo. Voda nas bo sicer ščitila vsaj pred delom sevalne toplote, ne pa tudi pred dimom. Ker se v vodi ne moremo hitro premikati, smo mu lahko izpostavljeni tudi takrat, ko bi se na kopnem lahko umaknili na boljši zrak.

Zanašati se ne moremo niti na napihljive pripomočke. Čeprav je v vodi praktično imeti pri roki nekaj plavajočega, česar se lahko oprimemo, napihljiva blazina, obroč ali sup niso nadomestilo za rešilni jopič, pri močnem vetru pa lahko celo delujejo kot jadro, ki človeka hitro odnese od obale.

Pri velikem požaru žal ni univerzalnega recepta za rešitev, saj se veter, smer širjenja ognja in razmere na terenu lahko spremenijo v nekaj minutah. Poleg znanja in pripravljenosti bomo zato zmeraj potrebovali še nekaj sreče. A že s tem, da se – kolikor se pač da – izognemo paničnim odločitvam in neumnim potezam, ki se v kriznem trenutku zdijo logične, si damo veliko več možnosti, kot bi jih sicer imeli.

UI

 Če nam zagori obleka

1.     Ustavimo se. Tek razpihuje plamene, da so še močnejši.

2.     Vržemo se na tla in si pokrijemo obraz.

3.     Povaljamo se, da pogasimo gorečo obleko.

Če ostanemo ujeti v prostoru

1.     Zapremo vsa vrata.

2.     Pod vrata zatlačimo brisače ali oblačila, da preprečimo vdiranje dima v prostor. Zatesnimo tudi okna.

3.     Odstranimo zavese, preproge in drug gorljiv material.

4.     Nos in usta prekrijemo z vlažno krpo.

5.     Če nimamo telefona in ne moremo poklicati pomoči, počakamo ob oknu in mahamo na pomoč s svetlo krpo ali svetilko.

Požarna torba

Če imamo dovolj časa, da se pripravimo na beg pred plameni, vzamemo dovolj majhen nahrbtnik, da ga bomo lahko nosili dlje. V njem naj bodo dokumenti, nujna zdravila, telefoni, prenosni polnilnik, svetilka, voda, osnovna prva pomoč, maske FFP2/FFP3, če jih še imate, in vodotesne vrečke, če so pri roki. Če smo ob morju, dodamo rešilne jopiče. V avtomobilu je smiselno imeti volnene odeje in dodatno vodo.

revija Jana