In ljudje, ki berejo časopise, so ogorčeni: kako so mogli dopustiti, da se je morilec izmuznil le z obveznim zdravljenjem in bo morda čez leto ali dve že na prostosti! In kdo nas bo obvaroval pred njim, če zdravljenje ne bo pomagalo? Toda stvari na področju psihiatričnih izvedenskih mnenj nikakor niso črno-bele. Pravzaprav gre za zelo obsežno sivo cono.

Kar tako: najbrž se še spomnite primera Ljubljančana, ki je na Golovcu leta 2018 brez razloga napadel in poškodoval dva človeka, dva druga je napadel že dve leti poprej, nobenega od njih ni poznal. Enkrat vmes, prav tako brez očitnega razloga, je poškodoval še svojega soseda, s katerim nista bila v sporu in sta se komaj poznala. Psihiater je ugotovil, da je bil zaradi hude duševne motnje in vinjenosti neprišteven, zato mu ni bilo treba v zapor, poslali pa so ga na obvezno psihiatrično zdravljenje. Napadeni, ki bi hoteli odškodnino za poškodbe in strah, jo bodo morali iztožiti sami. Napadalec, ki so mu diagnozo postavili šele v priporu in mu motnje nikoli prej niso zdravili, čeprav je verjetno obstajala že leta, pa je lahko – teoretično – na prostosti že letos, če bodo ugotovili, da je bilo zdravljenje uspešno.

Psihiatrično zdravljenje, ki ga zapove sodišče, lahko traja največ pet let. 

Romeo, Julija in bomba: kmalu bo šest let, odkar je neki možakar s šestimi streli ubil svojo nesojeno ljubezen. Da sta se v mladosti imela rada, pa so ju njeni starši ločili, je potem povedal preiskovalcem. Nikoli se mu niso opravičili, da so mu uničili življenje, je še potožil, pa je zato sklenil, da se bo razstrelil, a nikakor ni mogel priti do bombe. In se je potem domislil druge rešitve, kupil si je pištolo, s katero je nameraval ustreliti njo in sebe, končalo pa se je tako, da je ustrelil samo njo. Bila je poročena mati treh otrok. Žrtvini svojci so povedali drugačno zgodbo: da ga nikoli ni marala, on pa jo je nadlegoval s pismi in jo zalezoval. Poskusila ga je tožiti, pa mu tožbe niso mogli vročiti, ker ni imel stalnega naslova in je spal na prostem ali v svojem avtomobilu. Njegova duševna motnja je trajala – nezdravljena – že dve desetletji, pomoč psihiatra je sicer večkrat poiskal, zdravil pa ni hotel jemati. In so tudi njega poslali na obvezno psihiatrično zdravljenje, a kaj, ko je sodni izvedenec že vnaprej povedal, da ga v petih z zakonom predpisanih letih ne bodo mogli pozdraviti, do konca življenja bo moral jemati zdravila in hoditi na kontrole. 

Nevaren poklic: ljubljanski taksist, ki ga je leta 2013 povsem nepričakovano napadla stranka, je ostal živ samo zato, ker je imel tolst vrat in ker se je v bližini znašel medicinski tehnik, ki mu je pravočasno pomagal. Odvisnik, ki se ni zavedal, kaj počne, je namreč taksistu s tapetniškim nožem prerezal vrat, potem pa ga je z nečim, najverjetneje s škarjami, v rano še zabodel in pobegnil. Napadalec, ki se je čez čas zbudil v grmovju, se ni ničesar spominjal, a ko je videl, da ima krvave roke, je sam poklical policijo. V njegovi krvi so odkrili mešanico sedmih psihoaktivnih snovi. Šlo je za akutno zastrupljenje z drogo, zato sploh ni vedel, kaj počne. V letih pred tem je bil že večkrat hospitaliziran, a zdravljenje je odklanjal. Ni pa mogel odkloniti psihiatričnega zdravljenja, ki mu ga je predpisalo sodišče. A leto pozneje so ga izpustili na prostost in mu dovolili, da se zdravi ambulantno, pozneje pa to – ker se ni držal pravil – preklicali.

Napadeni taksist je za premoženjsko škodo dobil kraljevsko odškodnino 432 evrov, nepremoženjsko pa naj iztoži kar sam, so mu rekli.

Če ne gre, ne gre: precej bizaren je primer možakarja, ki je dolgo strahoval svoje sosede na vasi, potem pa še v Celju, kamor se je preselil. Prestrašeni sosedje so se tako dolgo pritoževali, da ga je tožilstvo zaradi nasilništva spravilo na sodišče, to pa je ugotovilo, da zaradi njegove duševne bolezni pregon ni mogoč, pa so mu predpisali institucionalno psihiatrično zdravljenje. S prvostopenjskim sodiščem se je strinjalo tudi višje, ki je sodbo potrdilo, vrhovno sodišče pa ne. Tam so sodniki leta 2015 presodili, da sta nižji sodišči napačno tolmačili kazenski zakonik. In je sodba padla. Vrhovni sodniki so v nežni skrbi za varstvo nasilnikovih pravic menili, da je sicer res potreben zdravljenja, ampak po redni poti, ne prisilno.

Primer dveh razkurjenih velenjskih sosedov pa do sodišča sploh ni prišel. Prvi je drugemu skozi okno ozmerjal mater, potem je drugi z nožem v roki pridrvel ven, nato so se v zgodbo nekako vpletli še ena kovinska in ena plastična palica pa sin enega od petelinov, in so se malo tepli s palicami in malo zabadali z nožem, slednjič sta dva končala na urgenci, tretji pa v priporu zaradi dveh poskusov uboja. A sta potem dve izvedenski mnenji ocenili, da je bil vročekrvnež neprišteven, tožilstvo pa ni počakalo, da bi sodišče poskusilo razplesti zapletene niti, kar samo je odstopilo od pregona, češ, če je neprišteven, ni kriv. Ker nima duševne bolezni in tudi ne odvisnosti, pa tako ali tako ni kaj zdraviti. In so ga poslali domov.

Več v reviji Zarja Jana št. 8, 25. 2. 2020