Zgodba se dogaja v majhnem slovenskem kraju – film so večinoma posneli v Metliki –, kjer z mamo samohranilko odraščata osemnajstletni Peter (Tine Ugrin) in tri leta mlajši Klemen (Matija Valant). Očeta nikoli ne omenijo in zdi se, da je to vlogo v veliki meri prevzel starejši brat, na katerega je petnajstletnik zelo navezan. In potem, bum!, udari katastrofa: Peter si najde punco. Nenadoma nima več toliko časa in potrpljenja, da bi se kot doslej družil z bratcem, ta pa nikakor ne namerava kar mirno gledati, kako mu je neka ženska speljala brata. Klemen se izgubljanju brata in bolečemu trganju vezi upre z vsemi sredstvi.

Ujeti trenutek: »Že dolgo sem si želel delati film o odraščanju. Zdelo se mi je – glede na to, da sem delal različne filme z različnimi temami, dosti sem se ukvarjal predvsem z otroki in odraslimi –, da mi manjka ta srednji del. Teme odraščanja in najstništva sem se že dotikal v kratkem filmu, zdaj pa se mi je zdelo, da grem lahko na celovečerni film. Delno je nastal iz avtobiografskih vsebin. Začetna ideja je bil odnos, ki sem ga imel s svojim bratom, ki je štiri leta starejši od mene. Ko sem imel petnajst let, je spoznal prvo punco. Bil sem jezen, ker sem ga začel izgubljati, in to še v trenutku, ko sva bila zelo navezana – skupaj sva hodila na koncerte, imela sva podobne interese – in se mi je zdelo, da se takrat, ko moraš nekoga pustiti, da odide, zaveš svojega odraščanja in tega, da gredo stvari naprej in se spreminjajo. Ta trenutek sem hotel ujeti.

To je bila začetna točka, potem sem zgradil zgodbo, ki ni povsem enaka moji, nekaj avtobiografskega pa je ostalo. Želel sem narediti film, ki ni 'klasičen', tak, kot razumemo mladinsko-otroški film, temveč takega z bolj odraslim pristopom, da poskušamo malo vzgajati mlajšo publiko, da obstaja tudi drugačen pristop, ki ima svoj ritem, ki ima drugačen tip naracije, ki ni tisto, kar so navajeni z YouTuba, s hitrimi rezi,« pravi zamejski Slovenec Turk, ki je odraščal v Trstu.

Njegova temna plat: Tole se je meni zdelo posebno pri tem filmu, Klemen ni tipično sladko zmedeno bitje, kakršnih smo vajeni iz filmov o odraščanju – nekatere stvari, ki jih naredi, so zares grde. Pač, mladi Klemen milega obraza definitivno ima svojo temno plat. In prav tu se je pokazalo, kako različno so stvari sprejemali starejši in mlajši gledalci na testnih projekcijah: »Zdelo se mi je pomembno, da opišem lik – izhajam iz svojih izkušenj –, ki ima petnajst let in se mu dogaja ogromno stvari, nad katerimi nima nadzora. Nekatere stvari, ki jih takrat počneš, so tudi nelogične, ne razmišljaš o posledicah. Posledice pa so, za svoje napake plačaš. Hotel sem napisati kompleksen lik, ki je odraščal brez očeta, vse je prevzel brat. Strah ga je, ne razume svojih čustev, ne ve, ali mu je neka punca všeč ali ne … In prav na projekciji s 13-, 14-, 15-letniki sem videl, da navijajo zanj, da so bili na njegovi strani. Niso ga sovražili, razumeli so njegove težave, in všeč mi je bilo, da jim je vse jasno. Hecno pa je, kako so na testnih projekcijah nekateri odrasli sprejemali Sonjo (dekle starejšega brata, op. p.) in kako so jo mlajši. Mlajši so jo precej zasovražili, zelo so bili na strani mlajšega brata, odrasli pa so bolj razumeli, kako je Klemen kompleksen in po svoje temačen. Mlajši so pa ves čas navijali zanj.«

Več v reviji Zarja Jana št. 8, 25.2.2020