Da bi drugače, predvsem bolj humano, zapuščali ta svet, je 43-letni Roki Rečnik Ravbar iz Slovenj Gradca, ki ima od rojstva cerebralno paralizo, z nekaj somišljeniki januarja letos ustanovil Društvo za priznanje evtanazije Zadnja pot.

»To društvo sem ustanovil zato, da bi tudi nas, navadne ljudi, politiki in stroka slišali in morda celo uslišali,« je začel in dodal, da se mu zdi več kot katastrofalno, da v 21. stoletju protibolečinske (paliativne) oskrbe v naši državi niso deležni vsi. Najmanj jo dobijo ljudje na podeželju, zato mnogi še vedno umirajo in umrejo v hudih bolečinah.

»Se pa zavedam, da obstajajo tudi tegobe in bolečine, ki jih sodobna medicina še ne zna lajšati.« Zato bi se mu zdelo prav, da bi ob hudem trpljenju ter ob neozdravljivih boleznih in stanjih tistim, ki bi si to želeli, tudi v Sloveniji omogočili evtanazijo oziroma dostojno smrt. »Da jim ne bi bilo treba, tako kot moji dragi prijateljici Alenki Čurin Janžekovič, oditi umret na tuje. Ona si je namreč že plačala evtanazijo v Švici,« je nadaljeval in povedal, da je vesel, da Alenka še ni odšla na zadnjo pot v tujino.

»Alenka ima že od rojstva neozdravljivo bolezen (sindrom Morquio), ki povzroča razpadanje kosti, kar strašno boli. Zdi se mu nedopustno, da bo morala umreti na tujem in za svojo dostojanstveno smrt plačati več kot 10 tisoč evrov. Ona je moja vzornica. A jaz bi rad umrl doma. Tudi zato, ker nimam denarja za smrt v tujini, saj živim od socialne podpore.« In še doda, da velika večina nima denarja za dostojno smrt na tujem.   

Po razmisleku, saj težko govori, še pravi: »V našem društvu želimo, da se čim prej sprejme zakonodaja, ki bo vsakemu posamezniku naše države omogočila, da se bo lahko sam odločil, kdaj bo ob hudih bolečinah ter neozdravljivi bolezni končal svoje življenje s pomočjo evtanazije.«