Mnogi pravijo, da so Kitajci to storili prepozno, da bi morali ukrepati že veliko prej, in sicer že konec lanskega decembra, ko so prišla prva opozorila, da je na pohodu nov virus. Zdravnika Li Wenlianga, ki je opozarjal prvi, so takrat avtoritativno utišali. Zdaj je pogumni zdravnik mrtev. Bližnjega srečanja z virusom, na katerega je opozarjal, ni preživel.
Temne plati kitajske učinkovitosti. Kitajska partija ne mara zgodb, ki ne govorijo o uspehih in veličastnih dosežkih, niti ljudi, ki o takih zgodbah poročajo svetu. Zdaj, ko virus iz Kitajske beži po svetu, skupaj z njim pa se, zahvaljujoč zlasti družbenim omrežjem, širijo tudi informacije, mora partija vendarle delovati bolj odkrito, kot je sicer v njeni navadi. Kitajsko oblast so, denimo, za to že pohvalili pri Svetovni zdravstveni organizaciji (WHO), ameriški raziskovalci, ki skušajo razviti cepivo zoper novi virus, so polni hvale na račun kitajskih znanstvenikov, ki so jim brez zadržkov posredovali vse doslej znane podatke in informacije ...
Vrh kitajske partije je odstavil in zamenjal veliko ljudi na visokih položajih tako v Vuhanu kot drugod v provinci, ker da so bili premalo učinkoviti. Da so se učinkovito lotili težav, je kazala tudi ekspresna izgradnja dveh velikih bolnišnic v Vuhanu. Kje drugje bi se to še lahko zgodilo? A obstaja tudi temnejša plat kitajske učinkovitosti. Pravzaprav jih obstaja več. Čen Kjuši, nekdanji odvetnik za človekove pravice, in podjetnik Fang Bin sta bila človeka, ki sta si drznila partiji postavljati ogledalo. V svet sta iz Vuhana pošiljala videoposnetke, na katerih niso bili zgolj portreti radostnih in hvaležnih ozdravljenih ter njihovih požrtvovalnih zdravnikov, ampak tudi opustošene ulice, umiranje, trpljenje, pomanjkanje, strah … Oba pogumna fanta sta bila opozorjena, zaslišana ..., zdaj sta preprosto izginila. Nihče ne ve, kje sta, kaj se jima je zgodilo, česa nista smela več govoriti in kazati.
Srhljivi posnetki praznih ulic. Dejstvo je sicer, da brez odločnih ukrepov širitve virusa ni mogoče zajeziti, a so posnetki, ko policisti ali vojaki, kdo ve, v popolnih zaščitnih uniformah iz stanovanj na silo vlačijo domnevno okužene ljudi in jih vozijo v prisilno karanteno, strašljivi. Pravzaprav je strašljivo vse v zvezi z virusom, in to ne zgolj podatki o okuženih in umrlih. Vuhan, iz katerega je tudi večina doslej umrlih zaradi koronavirusa, se je spremenil v mesto duhov. Posnetki praznih ulic so srhljivi, trpljenje ljudi za tesno zaprtimi vrati stanovanj, iz katerih gredo lahko zgolj po nujnih opravkih, prestrašeni, pozabljeni in nepoučeni, pa nepredstavljivo. Življenje v karanteni je podobno tistemu v zaporu, strah pred boleznijo se meša s strahom za lastno življenje, skrbjo za svojce in negotovostjo. Informacij je malo, premalo je zdravstvenega osebja, ki bi zmoglo sproti obvladovati tolikšno število ljudi, ki jih je treba testirati ali zdraviti, pa čeprav je oblast vpoklicala okrog deset tisoč dodatnih zdravstvenih delavcev, čeprav pomaga vojska, veliko je požrtvovalnih prostovoljcev ...
Nočni mori ni videti konca. Nihče ne more napovedati, kdaj bo te more konec. Niti upati, da bo življenje potem normalno teklo naprej. Pred izolacijo Vuhana je iz njega predvidoma odpotovalo vsaj pet milijonov prebivalcev, večina ne ve, kdaj se bo lahko vrnila. Večina tujcev, teh v Vuhanu zaradi številnih gospodarskih in drugih vezi s preostalo Kitajsko ter svetom nikoli ni bilo malo, se je uspela izvleči iz izolacije. Bodisi sami bodisi s pomočjo njihovih držav. Medtem ko so letalske družbe druga za drugo odpovedovale lete, so različne države po svoje državljane pošiljale posebna letala. Bogatejše države, seveda. Tisti iz tako imenovanih dežel tretjega sveta so ostali ujeti v mestu, v katerem so med najpogumnejšimi taksisti, ki so ob ukinjenem javnem prevozu edini način, da se človek lahko pripelje do trgovine ali bolnišnice. Vrste pred temi so menda še vedno dolge, čakanje na testiranje in morebitno zdravljenje mučno …
Več v reviji Zarja Jana št. 7, 18. 2. 2020
