Kaj je torej demografski sklad in kako bo krojil našo usodo? Takole je, generacije se krčijo, vsaka naslednja je manj številčna, poleg tega mladi dolgo ne dobijo zaposlitve, hkrati narašča število upokojencev – vse to pa pomeni, da je vedno manj tistih, ki vplačujejo v pokojninsko blagajno, in vedno več tistih, ki iz nje črpajo. Izplačevanje pokojnin samo iz tega vira ne bo več dolgo vzdržno, zato je treba najti nove vire. Eno od črpališč denarja za pokojnine v prihodnosti bi lahko bil, pravzaprav to mora postati, demografski sklad, lahko bi mu rekli tudi nacionalni pokojninski sklad, v katerega bi država vložila svoje premoženje (kolikšen in kateri del, je še vedno stvar razgretih razprav), njegovo upravljanje pa bi moralo biti povsem neodvisno od dnevne politike, predvsem pa daleč od grabežljivih lepljivih tačk trenutnih oblastnikov.
Demografski sklad ne bi v celoti rešil problema staranja prebivalstva in ne bi povsem odpravil posledic »srebrnega cunamija« – to je pesniški izraz za prihajajoče množice upokojencev – bi pa neizbežno katastrofo vsekakor pomembno omilil. In ta sklad, tudi če ga ustanovimo in začnemo polniti že jutri, današnjim upokojencem ne bo nič primaknil k pokojnini, pomagal bo šele bodočim generacijam upokojencev. Po najbolj optimističnih napovedih čez kakšno desetletje, še bolj verjetno čez dve ali več. Demografski sklad je namreč tek na dolge proge. Ustanoviti in voditi ga tako, da bo državna srebrnina ostala državna, da bo sklad postal in ostal pomemben nepresahljiv vir zagotavljanja pokojnin, je zelo zahtevna naloga. Ni pa nemogoča. In ja, mudi se.
Norveški svetilnik. Demografske sklade imajo države marsikje po svetu, največji in najuspešnejši pa je norveški vladni pokojninski sklad. To sta pravzaprav dva povsem ločena sklada v enem, imata ločeno premoženje in ločeno upravljanje, oba pa sta last države Norveške.
Starejši, Vladni pokojninski sklad Norveška, je bil ustanovljen že leta 1967, investira le v norveška in skandinavska podjetja. Globalni pokojninski sklad, ustanovljen leta 1990, je večji in bogatejši, na kratko mu pravijo kar Naftni sklad (Oljefondet), ker država vanj vlaga prihodke od svoje naftne industrije, poleg tega pa ima še številne nepremičnine in delnice podjetij z vsega sveta, skoraj deset tisoč podjetij iz več kot sedemdesetih držav. Leta 2017 je vrednost sklada presegla bilijon dolarjev, če bi premoženje razdelili med 5,2 milijona Norvežanov, bi vsak dobil (podatki so za maj 2018) 195.000 dolarjev. Za finančno ministrstvo sklad vodi poseben oddelek Norveške centralne banke. Država si sme letno izplačati do tri odstotke njegove vrednosti, prvič je to naredila šele leta 2016.
Sklad se mora ravnati po zapovedih posebej za to ustanovljene komisije za etiko, ta mu na primer prepoveduje, da bi investiral v podjetja, ki so tako ali drugače, magari le posredno, povezana s pobijanjem, mučenjem ali drugim kratenjem človekovih pravic (to pa ne pomeni, hecna stvar, da nima sklad tudi delnic proizvajalcev orožja, pa tudi podjetjem za tehnologijo nadzora se noče odpovedati), počasi se poskušajo znebiti tobačnih podjetij in podjetij z rudniki premoga, lani je finančno ministrstvo »priporočilo« tudi odprodajo deležev v podjetjih, ki se ukvarjajo z vrtanjem nafte in plina.
Trnuljčica počasi odpira očke. Kako blizu smo temu svetlemu norveškemu vzoru mi? Niti malo. Trenutno se štiri petine potrebnega denarja za pokojnine, dobre štiri milijarde, v pokojninski blagajni (ZPIZ) nabere s prispevki, ki jih plačujejo zaposleni, preostalo petino prispeva država iz proračuna. Vendar ta model že hudo ječi pod pezo vse več pokojnin za vse več upokojencev, trendi pa vedno odločneje kažejo, da se bodo odlivi zaradi staranja prebivalstva hitro povečevali. In da je torej treba nekaj ukreniti. Zdaj.
Več v reviji Zarja Jana št. 5, 4. 2. 2020
