Tragična zgodba 27-letne Nike Omahen Makić, ki je umrla zaradi strela zalezovalca, ob tem pa je umrl še njen nerojeni otrok, je pretresel Slovenijo. Morilec ni bil sposoben odnehati s svojimi dejanji, dokler jih ni prekinil zločin, zaradi katerega si je sodil sam. A 44-letni morilec je bil po opisu znancev prijeten in blag, tudi razumen človek. Nikoli mu ne bi pripisali, da bi komurkoli storil kaj slabega, ali ga opisali kot agresivnega. Prav nasprotno, v družbi je bil priljubljen, pozoren do prijateljev in vesele narave. Nihče ni slutil, da v sebi nosi tudi temno plat. Ta ga je pripeljala do umora in samomora.
Zalezovalci niso vsakdanja izkušnja, a kdor se sreča z njimi, je obsojen na dolgo trpljenje. Tako potrjujejo izkušnje sogovornikov, ki so želeli ostati anonimni. Še eno dejstvo: zalezovalci so lahko moški in ženske vseh starosti ter socialnih skupin.
Iz centra mesta do stanovanja. Peter iz Ljubljane je delal kot akviziter v veliki slovenski založbi. Ob neki priložnosti je prijazni gospe Ini prodal priročnik in se ob tem z njo zapletel v krajši pogovor. Nobenih osebnih stvari ji ni povedal, le nekaj splošnih podatkov, na primer to, na katerem naslovu je njegova pisarna. In povsem slučajno še, kje si vsako jutro kupi malico, ko gre v službo. V bližini Tromostovja je majhna pekarna, kjer si je največkrat kupil krof s čokolado. To je bil njegov dnevni obred, ki ga je nič hudega sluteč opisal gospe, medtem ko sta izpolnjevala prodajni obrazec za knjigo.
Presenečenje ga je čakalo kmalu. V naslednjih dneh ga je prodajalka v pekarni pričakala s širokim nasmehom na obrazu. »Mladi mož ima oboževalko,« je zbadljivo pripomnila in mu izročila krof s čokolado. Ni mu ga bilo treba plačati. V pekarno je že pred njim prišla neka gospa, je povedala prodajalka, in zanj plačala deset krofov vnaprej.
Petru se je to zdelo smešno, a tudi nenavadno. Katera gospa bi to bila? Morda gre za šalo, je pomislil. Le kak dan pozneje je pred pekarno srečal gospo Ino. Takoj jo je prepoznal in povezal dogodke. Prijazno se je zahvalil, a ni pokazal navdušenja in je želel odhiteti naprej. A takrat ga je gospa prijela za rokav. Njen način govora in ton glasu sta bila spremenjena. Na vsak način mu je želela razložiti nekaj zelo pomembnih stvari, zato bi moral z njo na sprehod namesto v službo. Ta lahko počaka, je dodala.
Peter se je takrat zavedel, da je, čeprav višji in močnejše postave od krhke gospe, v težavah. Hitel je naprej, a gospa mu je sledila in začela razlagati, da ne more živeti brez njega, da bo pustila moža in otroka ter se mu povsem prepustila. Hitenje Petru ni pomagalo, gospa mu je sledila vse do vrat službe, kjer na srečo ni mogla mimo receptorja.
Zgodba se je ponovila še večkrat. Včasih ga je čakala pred službenim vhodom zjutraj, drugič popoldne. Kdo ve, koliko prej je stala tam, le da bi zagledala Petra, ki ji ni želel več nakloniti nikakršne pozornosti. Največkrat ji je pobegnil tako, da je stekel po ulici in se izgubil v množici, ker je tekel hitreje.
Nato se je zgodil moreč dogodek. Gospa je kot prikazen pred Petra stopila nenadoma, izza polic v trgovini v mestnem središču, in želela govoriti z njim. Obrnil se je in stekel stran ter na bližnji postaji skočil na mestni avtobus, ki je bil takrat na postaji. Odpeljal se je domov in si oddahnil. V predmestju se je usmeril k stolpnici, kjer je imel v najemu stanovanje. Ko je že odklenil vhodna vrata in jih želel zapreti, jih je z vso silo zadržala gospa Ina. Očitno mu je sledila vse iz mestnega središča in pri zadnjih vratih kot prebrisana šolarka skočila na isti avtobus. V nezadržni želji, da sledi svojemu dragemu.
Sledilo je prerivanje in kričanje. Sosedje so začudeno gledali, kaj se dogaja med mladeničem in gospo. Petru je uspelo dobesedno pobegniti v stanovanje. Kmalu zatem se je preselil in zaradi spleta srečnih okoliščin dobil delo na drugem naslovu. Tako je bilo zalezovanja konec, a mučna izkušnja, občutek tesnobe in nemoči, ga še po več letih spremlja, kot bi se, pravi, dogajalo včeraj.
Tudi policistu ni bilo prihranjeno. Še ena zgodba o zalezovalcu iz Ljubljane: sivolasi gospod je finančni direktor v uglednem podjetju ter na videz urejen in prijazen. Vedno je pripravljen pomagati, kolegi ga cenijo in v družbi je priljubljen. A ima tudi svojo temno plat, ki ji ne zmore uiti niti zdaj, ko mu grozi sodba zaradi nadlegovanja. Ta bo temeljito posegla v njegovo poklicno in osebno življenje. Svojo žrtev zalezuje in se skoraj vsak večer pripelje na drug del mesta, le zato, da bi opozoril nase, pa čeprav bo videl le goreti luč v oknu stanovanja ali bo lahko dvignil brisalce na žrtvinem avtomobilu kot znak potešitve in sporočilo, da je bil spet tam in da se v mislih ne more odlepiti od svoje bolestne predstave o romantični zvezi. Morda je tak zaradi telesne hibe, ki ga mori že iz otroštva in s katero je prizadeta njegova možatost, morda zaradi propadlega zakona. A vsekakor ni pripravljen odnehati niti po tem, ko so ga pri dejanju zasačili policisti.
Iz pogovorov smo izvedeli še za več podobnih zgodb, ki so med seboj različne, a obenem podobne. Na eni strani je žrtev, ki ne glede na spol in starost trpi zaradi vdiranja v zasebnost, na drugi psihopat, ki izumlja vse mogoče oblike vzbujanja pozornosti, kar postane za žrtev skrajno neprijetno.
Več v reviji Zarja Jana št. 5, 4. 2. 2020
